Somrak slovenskega 1% in razcvet slovenskega posameznika in s tem družbe

Janez Janša v nagovoru ljudstva govori, da gre za svobodo in pravičnost. Seveda gre. A ljudje zahtevajo svobodo in pravičnost tudi zase, ne le za priviligirane člane slovenske družbe.

V kolikor bi ti oblastniki, priviligirani del družbe zaznali realen utrip življenja povprečnega človeka v slovenski družbi, bi lahko detektirali realne vzroke nezadovoljstva ljudi. Ni res, da so ljudje nezadovoljni samo zaradi ekonomske krize, ki so jo povzročali, velikokrati namerno, ravno ti, ki so imeli vse vzvode odločanja a nikoli nosili odgovornosti za svoja dejanja.

Primerjati današnje dneve z dnevi iz tim “slovenske pomladi” je v kontekstu povedanega vsaj zavajajoče, saj smo v teh dneh priča ravno temu, da so med ljudmi ponovno zavela pozitivna čustva, da se vzpostavlja vse večja povezanost med ljudmi in ti postajajo ponovno aktivni državljani , po več kot dvajsetletnem mrtvilu.

In kdo je tisti, ki v družbo vnaša nemir s svojimi dejanji? S temi besedami Janeza Janše, ki potvarjajo realno stanje na Mariborskem protest, povzročajo pri ljudeh še večje prepričanje, da ni v interesu obstoječe politične in ekonomske elite v Sloveniji socialnost in pravičnost, temveč nasprotno, z zavajanji in neresnicami prikazovati ljudi, ki so se odločili, da izrazijo svoja čustva, misli, potrebe, zahteve na nenasilen, tvoren, kreativen način, kot zavedene. Kako si razlagati solidarnost s pretepenimi Mariborčani, na katere je policija kot v kriminalkah stresala solzivec celo iz helikopterja, policisti v galopu divjali za posamezniki sredi Trga Leona Štuklja, ki so takoj naslednji dan spontano stopili na ulice Ljubljane in izrazili ogorčenost nad dejanji policije in hkrati solidarnost z Mariborčani? Kako si razlagati proteste naslednje dneve v drugih mestih širom po Sloveniji? Je mar res toliko ljudi zmanipuliranih, da gredo protestirati? Nasprotno, ljudje še kako zaznajo povečane aktivnosti nekaterih ljudi, ki imajo velik interes politično vplivati na to Gibanje, gibanja, ki se sedaj porajajo in ljudi prepričujejo, kaj bi morale biti vsebine protestov in proti komu bi morale biti uperjene. Mar res ne sprevidijo, da v tem, kar se dogaja nima nobena politična skupnina, interesna združenja, legitimne pravice, da posegajo v to grass-roots Gibanje, ki se poraja med povsem običajnimi državljani? Da se odreka celotni eliti kakršnokoli pravico soditi o vsebini delovanja? Mar se ta slovenski 1% res ni ničesar naučil v zadnjem letu in pol iz nastajajočih gibanj od Arabske pomladi naprej? Mar res misli, da se bodo ljudje upehal i in se vrnili v utečene tirnice? Mar res ne zaznajo, da smo priča obdobju v katerem se dogajajo temeljite spremembe na globalnem in lokalnem nivoju? Da smo priča spremembam stanja zavesti? Da se ljudje vse bolj osvobajajo?

Ne, verjetno res niso zmožni zaznati tega utripa, od katerega se v ljudeh ponovno vrača upanje v socialno pravičnost in humano družbo.

Ne, potrebno se je sprenevedati, potrebno je te ljudi med vsticami okarati, da so nedisciplinirani, nevzgojeni, divjaki, ki kar vse po vrsti uničujejo. In da niso civilizirani.

Dobro je, da so že od vsega začetka globalna gibanja pričela beležiti svoj vsakdan, se posamezniki aktivirali in postali socialni, skupnostni novinarji, se vzpostavljala socialna omrežja obveščanja, brez posegov, kjer je lahko vsak tvoril zgodbe in iz tega nastala danes široko razvejana po celem svetu, v katero ljudje vstopajo s svojimi zgodbami, jih beležijo, delijo med seboj in s tem takoimenovanim cooworkingom in skupnim, ustvarjajo realne podobe vsakdana. In v te zapise se žal velikokrat zabeležijo tudi surova, protipravna ravnanja represivnih organov. Tudi Mariborski se je in tudi ta je tako kot mnogo drugih po svetu se razširil po vsem svetu že isti večer.

Ja, osrednji mediji so bili na začetku “jezni”, ker niso zmogli tako hitro in tako na široko zajeti posameznih dogodkov, jih narediti hipoma dosegljive širšim krogom ljudi po celem svetu in danes kontaktirajo te socialne, skupnostne novinarje, aktiviste, prostovoljce, da bi pričeli delati za njih ali jim prodajati zgodbe.

To je realna slika in ne slikanje te prebujene slovenske družbe, posameznikov, ki so samo v zadnjem tednu naredili kvlitativen preskok v razmišljanju in razumevanju okolja in prenehali iskati očetovsko figure, ki bo boljša od zdajšnje, kot nevzgojene, nepotrpežljive, slabih namenov, uničujoče premoženja… Ne, ti ljudje so sprevideli, da so odrasli in bodo sami poskrbeli zase in to tako, da se bodo med seboj združevali , sodelovali, ustvarjali skupno, bolj socialno prihodnost. In ne potrebujejo več očetovske figure v podobi politikov, 1%..

In tega je 1% najbolj strah.

In zato Janez Janša in podobni, GOTOVI STE! Slovenske vstaje ni moč več ustaviti.

Čas je, da mi SPREGOVORIMO in VI PRISLUHNETE!

Plenilska privatizacija vode

V Evropi obstajata dve vrsti državljanov. Človeška bitja in “PIGS” (ang. prašiči, PIIGS – okrajšava za Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija). Človeška bitja so delovni ljudje, ki “plačujejo svoje dolgove” in so jim posledično priznane človekove pravice. Prašičem lahko po drugi strani prepolovijo plače in pokojnine ter njihovo izobraževanje, zdravje in prihodnost razprodajo na dražbi najnižjemu ponudniku. Ne samo to, kar se tiče Evropske komisije, nimajo več niti osnovnih pravic do pitne vode.

Moral sem se zares potruditi, da sem našel informacije o tem, ker se očitno nobenemu večjemu časopisu to ni zdela novica. Kljub nevtralnemu stališču Evropske komisije glede te teme, postavlja trojka privatizacijo pitne vode kot pogoj za finančno pomoč državam. O tem je poleg skupin za zaščito potrošnikov kot so Food and Water Watch in Corporate Europe Observatory poročal tudi časopis North Central Pennsylvania Gazette .

Korporativni lobiji že desetletja vodijo kampanije za privatizacijo vsega, kar se da privatizirati, vključno z vodo. Njihovo opravičilo je bilo vedno, da bo privatizacija pripeljala do bolj kvalitetnih storitev za nižjo ceno. V primerih naravnih monopolov se je v praksi vedno izkazalo popolnoma nasprotno. Tako zdaj ciljajo na javne službe bankrotiranih državah in to utemeljujejo s tem, da je privatizacija (po smešno nizkih cenah) potrebna, ker v naprotnem primeru vlada ne bo imela denarja za plače in pokojnine.

Marca tega leta je bila objavljena razsikava o varčevalnih ukrepih in privatizaciji v Evropi. Naslovljena je bila “Our Right to Water” (Naša pravica do vode) in jo je naročilo gibanje “Blue Planet Project” s sedežem v Kanadi. Ne preseneča, da je poročilo vse prej kot objektivno. Vendar predstavlja zanimivo čtivo – če so vam všeč grozljivke.

Osredotoča se na rezultate (delne) privatizacije na Portugalskem, v Italiji, Grčiji, Španiji in Bolgariji. Gre za vedno isto zgodbo, podal vam bom nekaj ključnih informacij.

Po padcu komunističnega režima v Bolgariji je iz cevi javnega vodovoda puščalo približno 20% vse vode. Na koncu bučnih devetdesetih let je zaradi pomanjkanja vzdrževanja izguba narasla na 60%. Da bi se znebila problema in povrh zaslužila še nekaj denarja, je vlada leta 2000 prodala sofijsko vodovodno podjetje Sofijska voda družbi “United Utilities”, eni od obskurnih angleških korporacij, ki so zrasle kot gobe po privatizacijski orgiji Thacherjeve v 1980-ih letih.

Cena vode v Sofiji se je v enem desetletju več kot potrojila – v nasprotju z obljubami družbe. Še ena neizpolnjena obljuba je bilo predlagano zmanjšanje izgub s 60% na 25%. Leta 2011 so bile izgube še vedno enako visoke. Družba dejansko vlaga v vzdrževanje samo v nujnih primerih.

Pomanjkanje finančne preglednosti, korupcija, goljufije in prevelika izplačila za vodstvo so bile značilnosti Sofijske vode v letih 2000. Glavni izvršni direktor družbe je letno prejemal 400000 evrov. Menedžerji so normalno prejemali 25000 evrov mesečno – v primerjavi s povprečno plačo v Sofiji, ki je bila približno 500 evrov.

Istočasno je družba tožila pet tisoč bolgarskih družin, ker niso bile sposobne plačevati svojih položnic za vodo. V začetku leta 2012 so 370 družin deložirali z njihovih domov. Do takrat je United Utilities že prodala svoj delež Sofijske vode drugemu vodnemu mrhovinarju, družbi Veolia.

Prihodki United Utilities so bili več kot 1,5 milijarde funtov.

V Grčiji je bila voda delno privatizirana v Solunu in Atenah. Francoska multinacionalka Suez je odkupila delež solunskega vodovoda. Cene so od takrat narasle za 300%, medtem ko se je kvaliteta vode tako poslabšala, da je postala nevarna za zdravje in je moralo veliko ljudi poseči po ustekleničeni vodi za pitje.

V začetku je bilo med zaposlenimi veliko odpora proti privatizaciji, toda ko je družba razglasila, da bodo njihove plače podvojili, so z veseljem prekinili svoje nasprotovanje. Po tem so se delovne sile znebili z zmanjševanjem števila zaposlenih, račun za višje plače pa ponovno zaračunali potrošnikom.

Privatizacija drugih vodovodov v Grčiji se nadaljuje pod pritiskom trojke.

Na Portugalskem je začela oblast združevati občinska vodovodna podjetja v velike družbe v 1990-ih letih. Tako jih lažje privatizirajo, korak za korakom, začenši s koncesijo za izkoriščanje hidrografskih bazenov, rečnih strug, infrstrukture itd. Istočasno so zaprli javne fontane s pitno vodo. Ta nizkotna praksa je skupna celotni južni Evropi. Med žgočimi poletji imaš srečo, če še vedno najdeš javno fontano, ki se ni presušila.

V Italiji so se morali v 1990-ih vsi javni dobavitelji vode reorganizirati v SpA (delniške družbe), od katerih so nekatere postale popolnoma privatne, druge pa so ostale v javni lasti. V obeh primerih je odnos do vode prešel od dojemanja vode kot javne dobrine do dojemanja vode kot profita. Številke povedo celo zgodbo. Od leta 1997 do 2006 so cene vode narasle za 60%, medtem ko so investicije v vodovode padle za debelih 70 odstotkov.

Španija se lahko pohvali z enim najboljše delujočih javnih vodovodnih sistemov v Evropi, Kanalom Isabel II, ki dobavlja vodo Madridu. Uničenje nečesa tako lepega je skušnjava, kateri se ne more upreti noben plenilski privatnik. Isto velja za vse ljudi v politiki, ki so se namenili od tega mastno zaslužiti. Na isti način kot to počne v zdravstvu, je vlada začela privatizirati vodovod po korakih, popolnoma brez vednosti javnosti. Nihče ne ve točno, komu se vodovod prodaja, vendar ste lahko prepričani, da bodo dobički ostali “v družini”.

To so slabe novice ali vsaj majhen del le-teh. Vendar obstajajo tudi dobre. Pred letom in pol so v referendumu, ki so ga mediji popolnoma ignorirali, Italijani s 96% glasov glasovali proti privatizaciji vode (s 57% udeležbo). Leta 2006 je dežela z zelo posebnim odnosom do vode – Nizozemska – z zakonom prepovedala privatizacijo vode. Podobna zakonodaja je bila sprejeta v Urugvaju. In leta 2000 so se ljudje iz Cochabambe v Boliviji uspešno uprli, ko je vlada poskušala razprodati njihovo vodo ameriški multinacionalki Bechtel.

Žalostno dejstvo je, da človekove pravice in svoboda niso večni. Ni jih mogoče razprodati. Vse se lahko razproda samo, če dovolimo, da se to zgodi, če se proti temu ne borimo. Če dovolimo, da korporacije z nekaterimi ljudmi ravnajo kot s prašiči, bodo nekega dne, ki ni tako daleč, tudi z vami ravnali kot s prašičem.

Več o tem:

Save Greek Water

Privatizar argua delito social

Skupščina #occupyfirenze99, 10. november 2012, 18.00, Piazza del Carmine, Firence, Italija

V sklopu Evropskega socialnega foruma “10+10”, ki se je odvijal v Firencah od 8. do 11. 11. 2012, sta gibanji Occupy in 15M organizirali mednarodno skupščino na trgu Carmine v Firencah. Njen namen je bil deliti s sodelujočimi že zgrajene prakse, izkušnje in alternative ter razširiti tudi v Italiji duh javnih skupščin, ki predstavljajo prilaščanje političnega in javnega prostora v mestih in drugod. Edina aktivna skupščina v Italiji je trenutno Agora Roma. Pri pripravah so sodelovali tudi udeleženci skupščin Occupy London, Occupy Holland, 15M Espana.

Skupščina se je začela s predstavitvijo sodelujočih, njihovih razlogov za sodelovanje in pravil komuniciranja. Nekaj tem, ki so jih sodelujoči izpostavili:

– lokalno in mednarodno povezovanje, združevanje sil, medsebojno učenje in izmenjava izkušenj
– gospodarstvo naj začne služiti ljudem in ne bankam in kapitalu, korporacijam (svoboda proizvodnje in izmenjave dobrin, boj proti privatizaciji, stanovanje in hrana kot osnovna pravica, primeri iniciativ socialne ekonomije v Italiji, primer uporabe “nove valute” v Grčiji, prevzem kmetijskih površin v Italiji njihovo skupno upravljanje)
– ustvarjanje sistema “z dna navzgor” preko internetnih povezav, skupščin, lokalnega sodelovanja, samoorganizacije, zavzetja javnih prostorov
– potreba, da se tudi v Italiji začne delovanje preko skupščin

V nadaljevanju se je skupščina razdelila na dva dela – en pretežno italijansko govoreči in drugi angleško govoreči za olajšanje dela. Zaključki skupin so bili:

1. delitev in empatija
2. pomen poslušanja drugih pri gradnji enotnosti
3. sodelovanje naj se začne pri državljanih in se preseli v politiko in ne obratno, politika je v naših rokah na skupščinah
4. neposredne akcije, bojkot, demonstracije, skupščine
5. javno zadovoljstvo

Med delavnicami so potekali pogovori z mimoidočimi, radovedneži in sodelujočimi. Eno od mnenj je bilo tudi, da bi moral Forum potekati v podobnem duhu kot skupščina, saj že sam prispevek (20evrov) nekaterim avtomatično odvzame možnost sodelovanja.

Naslednji socialni forum – tokrat svetovni – bo marca 2013 v Tuniziji, kjer naj bi ponovili izkušnje firenške skupščine in organizirali tudi t.i. razširjeni forum, na katerem bodo ljudje lahko predstavili svoje delo preko živih prenosov.

Povabilo gibanj na vseevropsko stavko 14. novembra, ki bo po besedah enega od udeležencev foruma neke vrste odgovor na zasedanje Sveta za gospodarske in finančne zadeve v Bruslju 13. novembra.

V Sloveniji bodo demonstracije, kot vemo, v soboto, 17. 11. 2012 v Ljubljani.

Video posnetek skupščine si lahko ogledate na našem Livestream kanalu Prisotnost šteje: http://livestre.am/4doPv