Archive for marec, 2013

marec 12, 2013

Oblikovanje stranke vstajnikov je lahko zgolj taktika

ops_proces

“Trdim, da bi bila, če bi vstajniki uspeli ustanoviti stranko in iti na volitve ter zasesti oblast, ta groteskna. Oblikovanje stranke je namreč lahko zgolj taktika, brez strategije pa ni nič.”

Z dr. Andrejem Kurnikom, visokošolskim učiteljem politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in dolgoletnim aktivistom, ki je zadnja leta med drugim tesno sodeloval pri slovenskem gibanju 15o, smo se pogovarjali tudi o problemu vstaj, ki se kaže zlasti v pomanjkanju njihove avtonomije.

Pogovarjali smo se tudi o tem, da bi se morala protestna gibanja ne le nadaljevati, temveč tudi širiti svoj fokus, pa o tem, da zgolj ustanavljanje strank pomeni, da se želi situacijo le pomiriti in spraviti ljudi z ulic, pa tudi o poskusih kriminalizacije vstaj in vsiljevanju norme njihove nenasilnosti.

Po letu dni se bodo nekoliko zamenjale politične elite. Menite, da se lahko zaradi tega dejansko zgodi kakšna večja sprememba,ali je to le nujna poteza oziroma pregrupacija kapitalsko-državnih elit, da nekoliko pomirijo ljudstvo?

Nova vlada bo seveda poskušala uresničiti neke koncesije, ki ne bodo zadostne. Zavedati pa se je treba problema vstaj, njihovi začetni koraki se kažejo v pomanjkanju avtonomije. Zato so predmet različnih instrumentalizacij dveh obstoječih oligarhij, to je leve in desne, ki se prek vstaj spopadata za resurse, vpliv in nadzor nad različnimi družbenimi sistemi. Torej je nujno, da vstaje najdejo svojo avtonomijo in se profilirajo kot prostor boja in proizvajanja inovacij tistih, ki družbenih moči nimajo.

Trenutno so zahteve vstajnikov bolj ali manj na ravni nekega ogorčenja nad obstoječim stanjem in se zelo počasi artikulirajo. Jasne zahteve pa se bodo izkristalizirale skozi daljše obdobje izražanja nezadovoljstva, tudi konfliktov.

Protestna gibanja so v zadnjih mesecih postala del slovenske realnosti in vse več je tistih, ki menijo, da bi se morale zahteve vstajnikov artikulirati skozi na novo nastale stranke.

To, da se v javnosti pojavljajo takšne želje, še ne pomeni nič. Kot že rečeno, namreč ni jasno, ali za njimi ne stoji kakšna politična agenda, ki želi povrniti kredibilnost reprezentativni demokraciji. To sicer samo po sebi ni slabo, problem pa je v tem, da so obstoječe politične elite v medsebojnem prerivanju, kar nas spravlja v precej nevaren položaj, saj so pravzaprav uspele vzpostaviti dvome o vseh političnih inštitucijah. Če bi se vstaje organizirale v politične stranke in postale del parlamentarne politike, bi problem nelegitimnosti inštitucij predstavniške politike ostal. Nastali vakuum pa bi napolnili populizmi.

Problem strank je, da sledijo principu poenotenja volje in so centralizirane. V Franciji so na primer Zeleni poskušali združiti princip mreže, ki je princip gibanja in princip stranke. Neuspešno. Gre namreč za dva principa, ki ne gresta skupaj.

Protestna gibanja bi se skratka morala ne le nadaljevati, temveč tudi širiti svoj fokus. Pod vprašaj bi morala začeti postavljati več stvari, ne le na ravni politike, temveč vse segmente družbenega življenja, in skozi to definirati zahteve oziroma pravice, ki jih je potem treba instituirati.

Ko namreč govorimo o vstajah, moramo vedeti, da je eno institucionalizacija vstaj, ki bi bila skrajno škodljiva, saj bi pomenila, da teh ne bi bilo več oziroma bi postale ena od interesnih grupacij. Drugo pa je vprašanje instituiranja tistega, kar nastaja znotraj tega družbenega vrenja, in sicer bodisi v obliki nekih potreb, na osnovi katerih se definirajo določene pravice, bodisi v obliki oblikovanja nekih mehanizmov vplivanja na odločanje in upravljanje družbenega bogastva.

Torej bi se po vašem mnenju morala vzpostaviti neka artikulacija, ki je nekončan proces.

Tako je. V tej družbi namreč obstajajo predstave o oblasti, ki so zelo stare. Oblast se jemlje kot nekaj, kar je totalno, kar se zavzame. Ne misli se kompleksnosti oblasti in zaradi tega se ne misli niti procesnosti. Vstaje bi morale generirati družbeno moč in iskati možnosti, da se ta generirana moč instituira. Ne morejo se pa institucionalizirati vstaje.

Na primer po veliki svetovni gospodarski krizi se je vzpostavila socialna država ali država blaginje. In to ni bilo nič drugega kot teren boja. Potem ste imeli delavske in socialne boje, ki so uspeli po nekaj desetletjih ogroziti razmerje sil, ki je bilo v korist kapitala. Takrat ste potem imeli neoliberalno kontrarevolucijo.

Mi danes potrebujemo družbene in politične inovacije. Te pa lahko nastanejo le skozi dolgotrajnejše vrenje. Nimamo namreč le problema s korupcijo, temveč tudi z nekim konceptom vladanja, ki obstaja v Sloveniji okoli 20 let in na globalni ravni od sredine 70. let prejšnjega stoletja. Povsod po svetu, ne le pri nas, je prišlo do krize tega modela vladanja.

Govoriva o neoliberalnem konceptu vladanja …

Tako je in priča smo njegovemu izpetju, saj gre za model vladanja, ki je prinesel privatizacije, razlaščanja, centralizacije moči. In tako dolgo, kot je nastajal, bo tudi nastajal nov model, saj ga ni mogoče čez noč razgraditi.

Eden večjih problemov danes je, da finančni kapital in država ne delujeta, kar pomeni, da jima med drugim ni uspelo, da bi novi generaciji zagotovila dostojno življenje, ne le preživetje.

Kako bi lahko zagotovili perspektivnost novim generacijam?

Verjetno tako, da iznajdete nekaj zunaj finančnega kapitalizma in države.

Kot na primer?

Zametki tega se na primer kažejo v tem, ko ljudje danes poskušajo svoje probleme reševati tako, da vstopajo v neke nove tipe odnosa, recimo v zadružništva oziroma vse, kar je povezano s konceptom skupnega. Vendar je za razvoj takšnih oblik potreben čas.

Problem je, da je neoliberalizem pri ljudeh ponotranjen. Ljudje, ki vedo, da morajo nekaj narediti, in vedo, da je rešitev za njihovo delo in delovanje recimo oblikovanje zadruge, ugotovijo, da pravzaprav to naredijo zelo težko, ker so socializirani v nekem družbenem odnosu, ki ni odnos enakosti, ki ga zadružništvo zahteva.

Zahteve po različnih oblikah neposredne demokracije, kot na primer elektronski, možnosti uveljavljanja instituta ljudske nezaupnice, samoorganiziranju četrtnih in krajevnih skupnosti in tako dalje, so vse glasnejše. Želi se torej soodločanje in soupravljanje na krajevni in občinski, pa tudi na državni ravni.

Če hočemo generirati družbeno moč proti akumulirani moči v obliki kapitala, potem to lahko naredimo le z demokratizacijo, vendar ne le obstoječih institucij sistema, temveč na bazični ravni.

Ste lahko konkretnejši?

Pri nas govorimo o neposredni demokraciji na dveh ravneh. Eden od teh je, na kakšen način bi potekali procesi demokratizacije družbe znotraj demokracije, drugi pa, kako bi se na ravni institucionalne realnosti izrazila ta večja demokratizacija, torej zahteva ljudi, da imajo več vpliva. Predstavniška demokracija namreč ne more prevesti družbenih potreb.

Vstaje se morajo razredno profilirati in postati prostor boja in iskanja inovacij za tiste, ki nimajo družbene moči. Zato morajo zanje, kot že rečeno, najti strategijo, kako bodo to družbeno moč razvili.

Gre namreč za to, da če hočete narediti revolucijo, morate dobiti družbeno večino in čez 50 odstotkov demokratičnih oblik sodelovanja in lastnine. Zdaj nimamo skoraj ničesar, zato je problem, če kdo misli, da bo zasedba oblasti kaj rešila. Ne bo, saj s tem, ko nimate nobene družbene moči, te nimate niti za proizvajanje demokratičnih oblik lastnine. To je proces.
Trdim, da bi bila, če bi vstajniki uspeli ustanoviti stranko in iti na volitve ter zasesti oblast, ta groteskna. Oblikovanje stranke je namreč lahko zgolj taktika, brez strategije pa ni nič.

Zgolj ustanavljanje stranke pomeni, da se želi situacijo le pomiriti in spraviti ljudi z ulic. Sama stranka pa ne bo naredila nič drugega kot dala zgolj neko novo začasno legitimnost temu političnemu sistemu, problemi pa bodo ostali.

Zavedati se je tudi treba, da se je demokracije in samovladanja treba učiti in naučiti. To je nenehen proces. Ob tem je pomembno tudi vprašanje, kako lahko proizvajamo družbeno bogastvo in ga demokratično razporejamo.

Skratka, naj bodo stranke, ampak ne na račun tega, da se končajo vstaje.

Imate poskuse v tej smeri. Problem vstaj je cenzura in to, da se je začela vsiljevati norma nenasilja. Ne gre za to, da bi bilo nasilje boljše, problem je v tem, da imate ljudi z različnih družbenih položajev. V Sloveniji pa smo z moraliziranjem ta vprašanja zaprli, namesto da bi se o njih pogovarjali. In recimo v Mariboru, kjer ste imeli konfrontacije s policijo, je bilo to povezano s socialno dimenzijo te vstaje. To je bila konfrontacija mladine druge prekerne generacije, ki sploh nima več koncepta prihodnosti in je na nek način marginalizirana. Srednji sloj ga ima, zato se boji soočenja.

Kaj konkretno ste imeli v mislih s cenzuro?

Redčenje diskurza vstaje.

Kdo naj bi to počel?

Minister za notranje zadeve in policija, ki so oblike izražanja ogorčenja začeli sistematično kriminalizirati. Na primer, prejšnji četrtek ste imeli v Mariboru proces proti 18-letnemu fantu, ki mu grozi zaporna kazen petih let zaradi napada na uradno osebo. To se je zgodilo, ker se je ta, ko je po napadu policije s solzilcem dobil astmatični napad, umaknil za policijsko vrsto. Nanj je nato skočil policist, ki se ga je fant v paniki začel otepati. In potem je tu moraliziranje v medijih in tudi med samimi vstajniki.

Se vam zdi, da se je na ravni kolektivnega zavedanja vendarle kaj spremenilo?

Osebno sem bil na protestih v Mariboru šokiran. Nisem mislil, da je pri nas takšna silovitost mogoča. To bo zelo težko pomiriti.

Kaj se dogaja z gibanjem 15o?

Je del vstaj, ki so sicer zelo heterogene. Težave pa so v tem, da ta pluralnost še ni našla nekega skupnega foruma, kjer bi se lahko pogovarjali o vseh pomembnih vprašanjih. Vstajniki so namreč, kot že rečeno, zelo različni. Imate takšne, ki mislijo, da je rešitev problema ustanovitev politične stranke, ki bi po možnosti prišla v parlament, in imate vstajnike, ki menijo, da to ni rešitev, da je treba delovati procesno in generirati družbeno moč.

Intervjuvanec: Andrej Kurnik
Avtor: Andreja Rebernik
Izvirnik: siol.net, 12. 03. 2013, http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/03/andrej_kurnik_intervju.aspx

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana

marec 11, 2013

iVstaja 1.0

vstajniski-proces

Po skoraj polovici leta je vstajniški proces v Sloveniji dorasel do svoje polne velikosti in se je zdaj znašel pred maturitetno preizkušnjo. Ta se mu zastavlja z zahtevo po odločitvah take vrste, ki bodo usodno zaznamovale njegovo prihodnost in možnosti. Temeljno vprašanje je, kako doslej oblikovane splošne in večinoma negativne zahteve z demonstracij in viharnih skupščin pretvoriti v pozitivni program in zlasti, kako jih potem tudi uresničiti.

Kako bo gibanje odgovorilo na to večno vprašanje bo zanj usoden, kar dokazujejo 150 letne izkušnje, ko so se vstajniška gibanja lomila ravno na tej točki. To je namreč točka prehoda iz mobiliziranja podpornikov v organiziranje gibanja, da se usposobi uresničevati svoje cilje. Fazni prehod zahteva miselne preskoke, ki jih gibanja pogosto niso bila zmožna uveljaviti, celo niti uvideti. Predvsem so skrajno nerada, že zaradi negativnega programa, dopuščala kritičen vpogled nase. Tako je bil trenutek, ko so gibanja svojo pozornost prenesla z zunanjega nasprotnika nase in končno vase, pogosto tudi začetek njihovega konca – bodisi kot gibanja ali vsaj kot naprednega gibanja.

Karkoli se bo še zgodilo, jasno je že zdaj, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo pred začetkom te vstaje. Vstaja je bila že doslej dokazljivo uspešna, ker je radikalizirala izhodišče, s katerega se bodo v prihodnje postavljale zahteve oblasti. Obenem je inovirala tudi načine radikalizacije nasprotovanja oblastem. To je, če nič drugega, njeno dragoceno darilo prihodnjim vstajniškim generacijam in valom, in če ne prispeva nič več od tega, je to njena realna zasluga za vse čase.

Najbolj pomemben programski dosežek je poenotenje vodilne vstajniške zahteve na praktično celotnem političnem in kulturnem spektru družbe. Doseženo je soglasje, da je celotna politična elita izgubila zaupanje, ker je zaigrala svojo integriteto. Poenotenje je doseženo prvič po osamosvojitvi Slovenije in že samo to spomni na neizpolnjenost projekta. Doslej so se osamosvojile le elite, ne samo od Beograda, tudi od državljanov. Vstajniki zdaj nasprotujejo ugrabitvi osamosvojitvenega projekta in izdaji ideje, po kateri naj bi po osamosvojitvi lahko vsi skrbeli zase in si skupaj prizadevali za skupno dobro.

Naslednji trajni dosežek gibanja je praktična uveljavitev pravice nasprotovati oblastem in se s tem namenom zbirati brez podrejanja formalnim zahtevam postopkov prijave zborovanj pri oblasteh. Zaradi nezmožnosti represivnih organov slediti samoorganizaciji demonstracij, je del represivnega aparata postal neuporaben. V tem pogledu je vstajniški proces dosegel povečanje demokratičnih svoboščin.

Tretji trajni dosežek vstajnikov je uveljavitev novega nenasilnega modela nasprotovanja in razmejitev do nasilnih oblik nasprotovanja. Ne gre za moraliziranje, da so nasilne oblike nasprotovanja oblasti sporne, saj je pojem nasilnost lahko razumljen zelo elastično.

Nasprotovati nelegitimni oblasti z vsemi oblikami neposlušnosti in jasnim izražanjem zahtev že ne more biti sovražno in nasilno. Kljub temu pa so bila vstajniška gibanja od konca devetdesetih v več primerih, vzemimo 23 letno žrtev v Genovi (Carlo Giuliani, 2001), potisnjena v nasilniške incidente, ki so jih izzvali policijski provokatorji. Zato je sposobnost množice nenasilnih demonstrantov prepoznati in se defenzivno odzvati na nasilje ključno, ko varuje gibanje pred žrtvami in kasnejšo diskreditacijo, kakor so izbruhe nasilja razlagali režimski mediji.

V prihodnje vstajnikom dosedanji dosežki ne bodo pomagali oziroma bodo morali prej odgovoriti na izzive, ki jih pred njih postavlja imperativ prehoda od množičnega delovanja v organizacijske strukture. To nikakor ni majhna stvar.

Takoj prvo in že v izhodišču nepremostljivo grožnjo enotnosti gibanja postavljajo zahteve po programskem poenotenju članov raznorodnih gibanj. Razen za zelo splošne opredelitve pa to ni mogoče. Nekateri neuspehe pripisujejo prepotentnim egom vstajniških protagonistov – v takih situacijah res priplava na površje veliko plute. A težava je globlja, spopad egov je tudi posledica vsebinske raznorodnosti gibanj, ko vsaka skupina ocenjuje razmere drugače. To ni težava ampak danost, družba ni več enovita, kot so elite ampak je nepopravljivo raznorodna in še bolj takšna hoče postati. Zato za njeno organiziranje ni uporabna miselnost poenotenja, ki jo uporabljajo elite. Potrebno je družbeno inovirati načine delovanja, ki bodo vzeli različnost sodelujočih za svoje izhodišče.

A veliko lažje reči kot storiti, saj bi to med drugim od posamičnih gibanj zahtevalo samokritičnost. Le tako lahko sami uvidijo, da njihova sicer utemeljena posamična zavzemanja niso univerzalna, in da imajo tudi druga samorodna gibanja nek svoj prav, četudi je osnovan s povsem drugačnimi argumenti. Gibanja so ponavadi tudi notranje nekonsistentna: ena so bolj radikalna programsko, kot v primeru ‘nevladnih’ organizacij, druga pa akcijsko, na primer družbeni inovatorji (Očistimo Slovenijo). Težava je, da gibanja na zahtevo po samorefleksiji in odkrivanju svoje ozkosti večinoma odgovarjajo bodisi z ignoranco ali čustveno – v takih primerih redko pozabijo izreči besedo ‘izdaja’. Kakorkoli že, gibanja si sploh ne dajo pravih možnosti, da bi se prepoznala v različnosti.

Druga in nič manj ‘izdajalska’ taktika, ki od znotraj najeda trdnost vstajniškega gibanja, je povezana s tem, da so vstajo na vrhuncu njene mobilizacijske moči napadle pijavke oziroma pobudniki za ustanovitev novih, ‘naših’ političnih strank. Njihov oportunizem je res sprevržen, saj iz protielitistične vstaje ljudstva kujejo podlago za svoj vstop med politične elite. A zgražamo se, ker so tako plenilsko neposredni. V osnovi njihove strankokratske pobude niso napačne in imajo svojo vlogo v vstajniškem procesu spremembe političnih elit in zahtev po odhodu starih obrazov (a kaj s tem, v primerjavi z novimi obrazi med vstajniki, ki so bili še do nedavna del političnih elit?). Zahteva po odhodu elit ne vodi v ukinitev parlamentarne demokracije ampak v temeljito spremembo delitve dela med posredno in neposredno demokracijo pri upravljanju družbe in vsakodnevnega življenja. To bodo novopečene stranke menda bolje razumele. Če ne, jim bodo vsaj bolj živo pred očmi posledice.

Zato potekajočega vstajniškega razkola ni treba imeti za neuspeh ampak za kazalnik dosežkov. Vstajniški proces se je tako okrepil, da je začel svoje transformativne učinke prelivati na vse strani in ni več premočrten. Vstajniki ne hlastati po tem, da bi nadzorovali stranske posledice svojih primarnih prizadevanj ampak lahko samo skrbijo za neprekinjeno obnavljanje svojih kreativnih prizadevanj za drugačno družbo.

To je jasen načrt družbene transformacije, četudi nima konkretnih ciljev, niti mejnikov doseganja. Ključno je dvoje: da vstajniki nadaljujejo z demonstracijami, da še naprej krepijo svoje ustvarjalne potenciale za transformiranje družbe z inovacijami, in da gojijo kritični vpogled vase – le tako se zavarujejo pred nevarnostjo, da se njihovi univerzalizacijski potenciali ne sprevržejo v svoje nasprotje. Vstajnikom se tako ni treba varovati pred ‘izdajalci’ in ‘plenilci’ ampak le od tega, da jim ne bi uspelo z organizacijskim prehodom ohranjati zagona pri plemenitenju podlag na katerem je nastalo.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2013

Izvirnik: http://www.sdeval.si/Objave/iVstaja-1.0.html

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana

marec 5, 2013

Za evropsko pomlad

european spring

Naša demokracija proti njihovemu varčevanju! Poziv k akciji proti spomladanskemu vrhu EU.

“Za evropsko pomlad” je poziv k akcijam, stavkam in demonstracijam po celi Evropi 13. marca in k vseevropskim demonstracijam in ustvarjalnim akcijam v Bruslju 14. marca 2013. Usmerjen je proti evropskemu vrhu EU, kjer se bodo 14. in 15. marca zbrali voditelji s celega kontinenta, da bi ojačali odziv Evropske komisije na krizo.

Trenutni odziv gospodarskih in političnih elit Evropske unije se omejuje na težak napad na socialno državo, socialne pravice in demokracijo. To dosegajo s spodkopavanjem demokracije, ki ga predstavljajo ukrepi EU, ki vključujejo prisilno varčevanje, zahteve po globokih rezih v socialni porabi, poskuse oslabitve zakonov za zaščito dela in odvzemanje težko pridobljenih delavskih pravic.

To dogajanje je nevarno, globoko nepravično in mora biti obrnjeno v drugo smer. Medtem ko so te politike namenjene reševanju bank in velikih poslovnih družb, smo mi, velika večina, prisiljeni v plačevanje ekscesov privilegiranih.

Po celi Evropi se dogajajo stavke proti tem nepravičnim politikam. Ti boji so naši boji in zato zavračamo nasilne poskuse evropskih držav, da bi jih zatrle. Zdaj je čas za solidarnost onkraj meja in onkraj sektorjev, zato da bomo sila, ki bo ustvarila pravo demokracijo in socialno pravičnost.  Želimo zgraditi družbo, kjer bodo lahko vsi predlagali in se pogovarjali o rešitvah, ki se zelo razlikujejo od tistih, ki jih zagovarjajo in vsiljujejo elite EU.

13. marca pozivamo k akcijam, stavkam in demonstracijam po celi Evropi kot delu evropskega upora, z množično mobilizacijo 14. marca v Bruslju, ki bo usmerjena proti spomladanskemu vrhu EU. Oblastnikom bomo pokazali, da bo naše gibanje, ki nenehno raste, slej ali prej dovolj veliko, da spremeni tok dogajanja v Evropi za dobro vseh nas.

-Ukinite varčevalne pogodbe in zakone EU!

– Za ekološko tranzicijo!

– Razorožite finančne trge!

– Dolg: Ne dolgujemo, ne bomo plačali!

– Odpustite Trojko, ne ljudi!

 

Motivacijski video

euroeanspring-2

————————————————————–

FOR A EUROPEAN SPRING

Our Democracy against their austerity! – a call for action against the EU Spring Summit

‘For a European Spring’ is a call for actions, strikes and demonstrations all over Europe on the 13th of March, and for a pan-European demonstration and creative actions in the city of Brussels on the 14th of March. It is targeted at the EU Spring Summit, where leaders from across the continent will assemble on the 14th and 15 to strengthen the European Council’s response to the crisis.

The response to date from economic and political elites in the European Union amounts to a massive attack on welfare, social rights and democracy. This has been achieved by undermining democracy, reflected in EU policies including the imposition of austerity, demands for deep cuts in social spending, attempts to weaken labour laws and the roll back of hard earned labour rights.

This course of action is dangerous, profoundly unjust, and must be reversed. While these policies are designed to rescue big banks and big business, we, the vast majority, are made to pay for the excesses of the privileged.

All over Europe struggles and strikes are happening against these unjust policies. These struggles are our struggles, and we reject the violent attempts of European states to suppress them. Now is the time for solidarity across borders and sectors, to be the force to create real democracy and social justice. We are seeking to build a society where solutions, very different to those defended by the elites and imposed by the EU, can be proposed and discussed by everybody.

We call for actions, strikes and demonstrations on the 13th March across Europe as part of a week of European resistance, with a mass mobilisation on the 14th in Brussels targeting the EU Spring Summit. We will show those in power that our growing movement will, sooner or later, be strong enough to change the course of Europe in the interest of us all.

– Abolish all EU-austerity treaties and legislation!

– For an ecological Transition!

– Disarm Financial Markets!

– Debt: Don’t owe, don’t pay!

– Fire the Troika, not the people!

————————————————————–

POR UNA PRIMAVERA EUROPEA

 Nuestra democracia contra su austeridad! – una llamada a la acción contra la Cumbre de primavera de la UE

“Por una Primavera Europea” es una convocatoria a acciones, huelgas y manifestaciones en toda Europa el 13 de marzo y a una manifestación paneuropea en Bruselas el 14 de marzo. El objetivo de esta llamada es la protesta contra la Cumbre de Primavera de la UE en la que los líderes de todo el continente se reunirán el 14 y 15 de marzo para reforzar la respuesta del Consejo Europeo ante la crisis.

Las decisiones tomadas hasta la fecha por las élites económicas y políticas en la Unión Europea han resultado en un ataque devastador al estado de bienestar, a los derechos sociales y a la democracia, reflejado en las políticas de la UE que imponen la austeridad, demandan profundos recortes en el gasto social, intentan debilitar las leyes laborales y hacen retroceder los duramente ganados derechos laborales.

El curso de estas acciones es peligroso, profundamente injusto, y debe ser revertido. Mientras estas políticas están diseñadas para rescatar a los bancos y grandes empresas, nosotros, la gran mayoría, pagamos por los excesos de los privilegiados.

En toda Europa se llevan a cabo luchas y huelgas en contra de esas políticas injustas. Estas luchas son nuestras luchas, y rechazamos los violentos intentos de los estados europeos para suprimirlas. Es la hora de ser solidarios más allá de las fronteras y sectores, de ser la fuerza que crea democracia real y justicia social. Queremos construir una sociedad donde las soluciones, a diferencia de aquellas defendidas por las élites e impuestas por la UE, pueden ser propuestas y discutidas por todos.

Llamamos a acciones, huelgas y manifestaciones el 13 de marzo en toda Europa como parte de la semana de la resistencia Europea, con una movilización masiva el 14 de marzo en Bruselas dirigida a la Cumbre de primavera de la UE. Mostraremos a los que ostentan el poder que nuestro movimiento está creciendo y que será, tarde o temprano, lo suficientemente fuerte como para cambiar el curso de Europa en beneficio de todos nosotros.

– Abolición de todos los tratados de la UE que imponen austeridad!

– Por una transición ecológica!

– Desarma los mercados financieros!

– Deuda: No debemos, no pagamos!

– Despide a la Troika, no a la gente!

Prisotnostšteje-15o-OccupyLjubljana

PresenceCounts-15o-OccupyLjubljana

marec 4, 2013

#23F: množične demonstracije proti finančnemu udaru v Španiji

23F-Madrid1

Stotisoči so se odpravili na ulice proti varčevanju in v bran demokraciji, medtem ko korupcijski škandali pretresajo špansko kraljevsko družino in vlado.

Evropska protestna sezona 2013 se je ta teden končno začela. V soboto, tri dni potem ko je n-ta splošna stavka ohromila Grčijo, je državljanski val “ogorčenja” zalil Španijo s stotisoči protestnikov, ki so se zgrnili na ulice Madrida in 80ih drugih mest v ponovnem velikem uporu proti trajajočemu finančnem državnemu udaru. V Madridu so izbruhnili spopadi in najmanj 40 ljudi je bilo aretiranih potem, ko je policija poskušala odgnati protestnike, ki so ponovno obkrožili parlament.

Sobotna demonstracija v Španiji je bila načrtno tempirana tako, da sovpade z 32. obletnico El Tejerazo, poskusom državnega udara s strani podpolkovnika Antonia Tejera, ki je leta 1981 vodil vojaški kontingent 200 oboroženih častnikov, ki so vdrli v Kongres (parlament) med volitvami novega premierja. Čeprav je kralj Juan Carlos udar javno obsodil, je  Der Spiegel lani razkril, tajne dokumente, ki dokazujejo, da je bil kralj državnemu udaru na skrivaj naklonjen.

Spanien, Putschversuch im Parlament 1981

Za milijone Špancev je nerodna zadeva glede državne anahronistične aristokracije sama po sebi dovolj za glavobol. Ko je španska kriza izbruhnila na plano, je kralj Juan Carlos nezaslišno šel lovit slone v Botsvano in s tem jasno pokazal  brezčutnost in vzvišenost vladarja (ki ima tudi funkcijo častnega predsednika državne podružnice WWF). Medtem ko se kraljeva hčerka in zet soočata z obtožbami korupcije zaradi prevare v vrednosti več milijonov evrov in pranja denarja.

Kljub temu so pretekli državni udari in absurdni škandali kraljeve družine za Španijo še ena najmanjših skrbi.  Ko gospodarstvo pada v vse globlje brezno in spektakularno zgrešuje cilj, zastavljen s strani EU, z doseganjem dramatičnega 10.2 odstotokov proračunskega primanjkljaja v prejšnjem letu, milijoni tvegajo revščino. Glede na Oxfam bi lahko približno 18 milijonov Špancev (40 odstotkov prebivalstva) bilo obsojenih na pomanjkanje do leta 2022. Obstaja tveganje, da se tako uničijo desetletja razvoja. V EU imata samo Romunija in Bolgarija višji odstotek prebivalstva, ki živi v tako težkih pogojih.

23F-Madrid3

Z brezposelnostjo, ki dosega šokantnih 26 odstotkov, z 400.000 družinami, ki so bile izseljene iz lastnih domov od začetka krize (kar pomeni nepredstavljivih 500 družin na dan) in z 57.272 družinami, ki jim grozi izguba doma samo v tem letu, si lahko predstavljamo humanitarno krizo. Medtem se z izgovorom “uravnavanja proračuna” nižajo plače, ljudi se odpušča, bolnišnice se privatizirajo, režejo se pokojnine, šolnine naraščajo, davki se dvigajo in socialni izdatki so zreducirani na desetino.

Lani je bila četrtina proračuna namenjena za povračilo javnega dolga, medtem ko je bilo 100 milijard evrov zapravljenih za reševanje Bankie, ki je sam konglomerat bankrotiranih hranilnic. Kljub razkošni vsoti javnega denarja, ki ga je Bankia prejela, in bogatim nagradam Bankijinih menedžerjev (od katerih je eden prejel 6,2 milijona evrov za “predčasno upokojitev”), bo naslednji teden Bankia razkrila skupno izgubo, ki znaša 1,9 milijard evrov, kar predstavlja največjo izgubo podjetja  v španski zgodovini.

23F-Madrid4

Ves ta čas je očitno a zamolčano dejstvo nagnusen korupcijski škandal, ki muči Rajoyevo konservativno vlado. Prejšnji mesec je španski največji časopis El País objavil skrivne dokumente ki razkrivajo endemično korupcijo na najvišjem nivoju vladajoče stranke. Luis Barcenas, blagajnik Partido Popular, je vodil dodaten račun, s katerega so bili na skrivaj nakazane prispevke španskih poslovnežev razdelili glavnim članom stranke. Med prejemniki sta bila tako bivši izvršni direktor Bankie in predstavnik IMF Rodrigo Rato kot premier Rajoy, ki je v desetih letih zbral preko 250.000 evrov ilegalnih postranskih plačilih.

Kar je še slabše, izgleda, da je veliko tega denarja izhajalo iz gradbenega sektorja, ki je doživel velik razcvet med napihovanjem španskega nepremičninskega balona, kar nakazuje, da so španski politiki pohlepno jemali podkupnine za to, da so privatni investitorji lahko zaobšli pravila in gradili na zaščitenih območjih. V tem procesu so tisoči gradbenih projektov zarezali v špansko pokrajino in za sabo pustili stotine nanaseljenih mest duhov ter uničili velik del  nekoč neokrnjene obale v državi. Ko je balon končno počil, so milijoni delavcev v gradbeništvo izgubili delo in stotisoči njihove domove – medtem ko so politiki, bančniki in poslovneži kovali neverjetne dobičke.

23F-Madrid5

Korupcijski škandal Partido Popular je potrdil dolgotrajne sume med špansko populacijo, da so bili demokratično izvoljeni predstavniki globoko soodgovorni (in finančno nagrajeni) za hudo finančno krizo države. Že leta 2011 so milijoni indignados šli na ulice, da bi razkrili predstavniške institucije države kot prevaro demokracije in skorumpiranim korporacijskim praksam svojih politikov postavile kot protiutež pristno obliko bazične demokracije, ki so jo prakticirali preko ljudskih skupščin in solidarnostnih mrež.

To soboto je Marea Ciudadana – ohlapna in decentralizirana povezava več kot 200 akcijskih skupin in združenj, proizvod skoraj dveh let ljudskega upora ponovno pripeljala na ulice stotisoče ljudi z namenom poslati ponovno sporočilo vladi: dovolj varčevanja in plačevanja dolgov; dovolj politične in gospodarske korupcije, nedotakljivosti bankirjev, kraljevske nepoštenosti in policijskega nasilja; dovolj vladavine finančnih trgov in s strani EU/IMF vsiljenih reform; dovolj te nečloveške neoliberalne rešitve krize kapitala.

23F-Madrid6

Zaradi korupcijskega škandala PP, ki je Rajoya zamajal, čeprav se vztrajno oklepa oblasti,  izginjajo zadnji ostanki legitimnosti vlade. Ankete kažejo, da 96 odstotkov Špancev meni, da so njihovi politiki popolnoma skorumpirani, in vztrajna mobilizacija stotisočev besnih ljudi kaže, da se milijoni dobro zavedajo neposredne povezave med temi politiki, državnimi poslovneži, evropskimi institucijami in mednarodnim finančnim kapitalom.

In tako prebivalci Španije natanko 32 let po Tejerazu sporočajo, da ne bodo pristali na še en poskus državnega udara. Na dan so prišle vse prikrite resnice in cesar je ostal brez oblačil. Tokrat bo lovec lovljeni in kralj bo plen – skupaj z vso modrokrvno finančno aristokracijo, od Rata do Rajoya in od Bankie do Trojke. ¡Que se vayan todos! Vsi so gotovi!

23F-Madrid7

23F-Madrid8

23F-Madrid9

23F-Madrid10

23F-Madrid11

23F-Madrid12

23F-Madrid13

23-F-Madrid-14

Jerome Roos, Roarmag (http://roarmag.org/), 24. februar 2013

marec 3, 2013

Zakaj nam ne more biti zgolj nerodno za njih?

penin-oblast

Ste se kdaj vprašali, kakšna je funkcija organizacij, kot so Društvo slovenskih pisateljev, Koordinacijski odbor kulture Slovenije ali slovenski PEN? Preprosto: v nasprotju z Društvom slovenskih vaterpolskih sodnikov, denimo, je njihova naloga tudi poseganje v družbeno-politični prostor. Toda: kako dobro omenjene organizacije razumejo vlogo družbeno odgovornih intelektualcev?

Najprej je treba pogledati tisto, kar se je dogajalo dolgo pred vseslovenskimi vstajami oziroma tisto, kar se ni dogajalo: molčali so. Molčali ob izbrisanih. Molčali ob sužnjelastniškem odnosu, ki so ga bili deležni delavci. Molčali ob padcu družinskega zakonika. Predvsem pa je njihov molk – do nedavnega vzpona iz pepela – trajal zelo dolgo: molčali so celih dvajset let, ko je politična elita iz države v obetu načrtno ustvarjala državo opustošenja. Slovenski PEN se je šele nedavno spomnil, da imajo v svojih vrstah člana, ki se ne sklada z njihovim »bojem za svobodo govora«. Neverjetno: Janša je z nadzorom medijev svobodo govora zatiral že leta – kje je bil PEN do sedaj? Kje je bil DSP, da je šele konec lanskega leta organiziral javno tribuno, na kateri nas je Veno Taufer večkrat ponosno opomnil, da ima njihovo društvo »dolgo tradicijo tovrstnih tribun, saj so jih organizirali tudi konec osemdesetih let«?

Naj nam bo nerodno za njih, ker smo na tej javni tribuni celi dve uri poslušali monologe o »zgodovinskem položaju Slovencev« ne da bi vsaj eden izmed stare garde intelektualcev pomislil, da je dandanes uporabljati termin nacije in ne državljanstva skrajno nedopustno, žaljivo in izključujoče do vseh tistih državljanov, ki se ne deklarirajo kot Slovenci? Ali pa: da nihče izmed njih ni pomislil vsaj tega, da se vrednote, za katere si prizadeva vstaja, v resnici ne vpisujejo v območje nacionalnega, temveč globalnega?

Naj nam bo nerodno za njih, ker so po dvajset in več letih molka na javno tribuno vkorakali s samozavestjo odrešenikov, obenem pa s to isto samozavestjo, ki niti za hip ne podvomi vase, intelektualno monopolizirali tam nabrane civilne iniciative? Na čelo tribune so namreč postavili staro intelektualno elito, ki jo bremeni najmanj to, da je tu in tam kdo izmed njih, kadar se mu je zdelo prikladno, pokimal kakemu vodji stranke. Naj nam bo nerodno, ker ne razumejo, da zaradi teh dejstev nimajo nikakršnega razloga za samozavest?

Toda: če so ves ta čas molčali, zakaj so se oglasili ravno ob vstajah? V vstajniških gibanjih so bržkone prepoznali nekaj, kar jih je spomnilo na njihove boje izpred dvajset in več let in so – z možgani še vedno dvajset in več let v preteklosti – stopili v ospredje novih bojev, in sicer s še enim diskurzom o partizanih in domobrancih, o Trubarju in Prešernu, o kulturi in Slovencih. Toda tokrat se dogaja nekaj drugega. Tokrat se ne borimo za samostojno državo in ne za svobodo govora, za kateri smo jim – da se razumemo – hvaležni, toda moramo biti natančni: tokrat se dogaja boj za predrugačenje diskurza. Za vpeljavo novih pojmov, ki bodo pometli ne le z govorico nasilja političnih in gospodarskih elit, temveč tudi z intelektualno preživelostjo starih intelektualnih elit. Če se v javni diskurz ne bi vključili, in sicer na točno določen način – na način prevzema diskurza, bi jim grozilo, da jih mlajše generacije, željne novih zgodb, zbrišejo. V trenutku, ko njihove zgodbe več ne bi bile relevantne, kar v resnici, žalibog, več niso, pa je konec tudi njihovih bonitet. Bodimo iskreni: z nekaj izjemami, ki jih je moč prešteti na prste mizarjeve roke, so bila vsa pretekla naprezanja omenjenih organizacij usmerjena v boj za točno določeno državo, to je državo zase: za lastne ugodnosti, pozicije, štipendije in priznanja. S koncem njihovega diskurza bi bilo konec tudi »njihove države«. Prišli bi mladi in stvari naredili po svoje. Saj niste mislili, da je mlajša intelektualna generacija eksistenčno ogrožena le zaradi političnih in gospodarskih elit, kajne?

Ko beremo, da je vlada v nastajanju predlagala, da bi ponovno vzpostavljeno ministrstvo za kulturo podelili v oskrbo civilni družbi in je DSP v isti sapi (ali skoraj – brez zajetja sape) pograbil navržene drobtinice in pritekel s svojim kandidatom za ministra, to je s pisateljem Vladom Žabotom, nam ne more biti zgolj nerodno spričo njihove nepremišljene zaletavosti. Ker ta zaletavost ni nepremišljena, še manj pa je naivna. DSP in KOKS sta s svojo potezo še enkrat povsem transparentno pokazala, da delujeta zgolj v imenu osebnega interesa. Na nobeni točki se niso ustavili, da bi vlado v nastajanju problematizirali v duhu vstajniških gibanj, ki že ves čas jasno sporočajo, da so »gotovi vsi«. Niti trenutka si DSP in KOKS nista vzela, da bi pravično premislila formulacijo »ministrstvo za kulturo v oskrbi civilne družbe«, ker bržkone predpostavljata, da lahko z zaslugami za javno tribuno (»ki tradicionalno sega še v konec osemdesetih«) govorita v imenu civilne družbe. Kot je pokazala nedavna izjava Vlada Žabota, predložena UO DSP-ja, govorita celo v njeno dobro. Takole se je med drugim zapisalo Žabotu: »Če na njihov izziv ne bi reagirali, bi vladi dali priložnost za manipulacijo s civilno družbo.« S čimer je pravzaprav obrazložil, da je civilna družba preveč neumna, da bi vedela, kaj je dobro zanjo, zato sta jo omenjena dva obvarovala pred samo sabo. DSP in KOKS sicer prav te dni organizirata srečanje s civilnimi iniciativami, toda srečanje po samovoljno sprejeti odločitvi, srečanje, na katerem bodo iniciativam predložili že izdelan program pogajanja z vlado, govori o tem, da je tu na delu zgolj prazna korektnost.

Hujšega pokroviteljstva si ne bi mogli zamisliti. Predvsem zato, ker se pod tem pokroviteljstvom skriva licemerno nadaljevanje prevzema vzvodov moči iz rok vstajnikov, da bi bili še enkrat blizu korita, ko bo treba poskrbeti zase. Zato nam za DSP, KOKS in PEN ne more biti zgolj nerodno. Nerodno ti je lahko za nekoga, ki dela neumnosti, a so njegove neumnosti nepremišljene in nimajo družbenih posledic. Ne more nam biti zgolj nerodno za njih, ker ne gre samo za njih.

Civilna družba in z njo mlajša generacija bosta, v kolikor ne iznajdeta sistema za uveljavitev svojega diskurza, spet potisnjena na obrobje in cirkus – natovorjen s čudnimi, a dobro znanimi stvori iz preteklosti – se bo vrnil v mesto.

Dijana Matković, kolumna odgovorne urednice Državljanske odgovornosti, http://www.drzavljanskaodgovornost.si/dijana-matkovic-zakaj-nam-ne-more-biti-zgolj-nerodno-za-njih/