Kaj imajo skupnega Bosna, Bolgarija in Brazilija?

jeromebosna_1

Ponovno se začenja povsod – od Turčije do Bosne, Bolgarije in Brazilije, neskončen boj za resnično demokracijo odmeva po celem svetu.

Kaj imajo skupnega park v Istanbulu, otrok v Bosni, vodja varnostne službe v Sofiji, televizijska postaja v Atenah in avtobusna vozovnica v Sao Paolu? Naj se na prvi pogled to zaporedje zdi še tako naključno, je tematika vseh skupna. Vsaka od naštetih stvari na svoj poseben način razkriva poglabljanje krize predstavniške demokracije, na kateri temeljijo moderne države. In posledica vsake od njih so bili ljudski protesti, ki so nato prerasli v demonstracije po celotni državi, zasedbe in konfrontacijo med ljudmi in državo.

V Turčiji protestniki zasedajo ulice in se spopadajo s policijo več kot dva tedna v odziv na vladni poskus, da bi posekali drevesa in obudili od mrtvih vojašnico iz otomanskih časov na lokaciji priljubljenega parka Gezi. Toda kot je razkrila globlja analiza protestov, je poskus, da bi nasilno zatrli #OccupyGezi, samo povzročil, da je iskra zanetila požar in tako spravila na plano veliko zamer in nenazadnje razkrila krizo predstavništva, ki se skriva v jedru Erdoganove avtoritarne neoliberalne vlade.

jeromebosna-2

Zdaj protesti zaradi podobnih navidezno “nepomembnih” lokalnih zamer podžigajo demonstracije tudi drugod. V Braziliji so majhni protesti proti povišanju cen javnega prevoza razkrili skrajno brutalnost policije, ki je nasilno napadla protestnike – celo s solzivcem pobrizgala snemalca, ustrelila novinarja v oko z gumijastim nabojem in aretirala tiste, ki so s sabo nosili kis za zaščito pred solzivcem. Izgleda da po štirih nočeh nasilnega zatiranja ta teden, protesti dobivajo še večji zagon.

Siti naraščajoče inflacije, razpadajoče infrastrukture in neuničljivo visoke stopnje neenakosti in kriminala, so mnogi Brazilci preprosto ogorčeni, da je vlada pripravljena vložiti milijarde v faraonske projekte, ki ne le ignorirajo ljudske stiske, temveč jih celo še poglabljajo. Militarizacija in ruenje revnih favel in vasi staroselcev pred svetovnim prvenstvom 2014 in olimpijskimi igrami 2016 so dokaz tega. Tako kot ponavadi izgleda, da se vladajoča Delavska stranka bolj trudi ustreči kapitalu kot pomagati delavcem.

jeromebosna_3

Medtem je v Sarajevu situacija družine, ki ni mogla dobiti dokumentov za potovanje za bolnega otroka – ki rabi zdravniško pomoč, ki je v Bosni in Hercegovini ne more dobiti – izpostavila osnovne slabosti nominalno demokratične post-jugoslovanske države. 5. junija, medtem ko je bila vlada zaposlena z dogovarjanjem s tujimi bančniki, da bi pritegnila nove investicije, so tisoči ljudi zasedli trg pred parlamentom, v njem začasno zadrževali državne politike in prisilili premierja v pobeg skozi okno.

Medtem ko se etnične frakcije borijo za politično moč, ljudje v Bosni še naprej trpijo. Z igro, v kateri stavijo na karto nacionalne in verske delitve, želijo bosanski politiki ohraniti razdor med ljudmi, zase pa zadržati finančni izplen tujih investicij in Svetovne banke ter posojil EU. Toda kot dokaz tega, da je večina etničnih delitev politični konstrukt in niso družbeno pogojene, imajo protestniki Occupy Sarajevo preprosto sporočilo za svoje politike: “vsi ste ogabni, ne glede na to, katere nacionalnosti ste”.

jeromebosna_4

V petek se je valu bojev, ki se porajajo od leta 2011 z začetkom v Egiptu in Tuniziji in ki so jim pred kratkim protesti v Turčiji dali ponovni zagon, pridružila Bolgarija. Po imenovanju medijskega (in mafijskega) mogotca Deljana Pejevskega na čelo Državne agencije za nacionalno varnost, je deset tisoče ljudi šlo na ulice Sofije in drugih mest po državi, da bi protestirali proti njegovemu imenovanju brez razprave in s samo 15-minutnim zamikom med njegovo kandidaturo in (vnaprej zagotovljeno) izvolitvijo.

Z vzkliki “mafija” in s pozivi Pejevskemu, naj odstopi, Bolgari opozarjajo svoje politike, da so dosegli mejo. Odkar je prehod z državnega komunizma na demokratični kapitalizem omogočil peščici oligarhov, da obogatijo z izkoriščanjem javne lastnine države, je v Bolgariji dejansko vladala mafijska kleptokracija. Kot v vseh drugih kapitalističnih državah, sta politična in poslovna elita postali eno in tako spodkopali idejo demokracije, ki je bila Bolgarom obljubljena ob tako imenovanem Koncu zgodovine.

For-freedom-05

Izgleda, da se je medtem Grčija končno zbudila iz svojega varčevalno-sproženega spanca. Po odločitvi Trojkine neoliberalne dekle Antonisa Samarasa, da čez noč zapre javno televizijo ERT in odpusti 2700 zaposlenih brez kakršnega koli opozorila, so zaposleni na ERT preprosto zasedli televizijsko in radijsko postajo in nadaljevali z oddajanjem programov preko livestreama in tako iz ERT naredili prvo javno televizijo v delavskih rokah. ERT-jevem delavcem se je od tedaj pridružilo na deset tisoče protestnikov in delavcev, ki so v četrtek protestirali proti zaprtju ERT z vsedržavno splošno stavko.

Na prvi pogled lahko izgleda, da so ti protesti samo odziv na lokalne zamere in da jih je treba tako tudi brati. Toda čeprav ima vsak kontekst svoje značilnosti, ki jih moramo upoštevati, bi bilo naivno zavreči skupne teme, ki jih povezujejo. Kot je poudaril moj prijatelj in soustvarjalec ROARmaga Leonidas Oikonomakis v svojem članku, se je turški upor mogoče začel zaradi nekaj dreves, vendar ne smemo spregledati gozda t.j. dimenzije neke očitne strukture, ki se dogaja v tem novem valu bojev.

For-freedom-06

Če si bolj podrobno pogledamo vsakega od protestov, ugotovimo, da navsezadnje niso tako lokalni. Pravzaprav se vsak od njih na en ali drugi način ukvarja z vedno globljim vplivom finančnih interesov in poslovne moči na tradicionalne demokratične procese in z globoko krizo predstavniške demokracije, ki jo to ustvarja. Poleg tega protesti kažejo, da se prebuja spoznanje, da je deli-in-vladaj praksa vladajočega razreda vsepovsod – podpihovanje verskega proti sekularnemu, Bošnjakov proti Srbom, temnopoltih proti staroselcem proti belcem, revnih proti malo manj revnim in “avtohotnih” proti priseljencem – samo del strategije, s katero nam hočejo preprečiti, da bi spoznali svojo lastno moč.

Na kratko – to, čemur smo priča je to, kar sva z Leonidasom Oikonomakisom poimenovala sozvočje upora: družbeni boji v določenem kraju na svetu presegajo svoje lokalne meje in navdihujejo protestnike drugod, da vzamejo stvari v svoje roke in se zoperstavijo svoji vladi zato, da bi dosegli resnično svobodo, socialno pravičnost in resnično demokracijo. Odmev teh bojev preko nacionalnih, etničnih in religioznih meja nam pove, da tri desetletja neoliberalnega miru od Konca zgodovine dejansko sploh niso bila “mir”, bila je samo začasna zmaga druge strani v prikriti globalni razredni vojni.

jeromebosna_7

Tega je sedaj konec. Vstala je nova Levica, navdahnjena od svežega samostojnega duha, ki se je že davno očistil postane zapuščine ideologije in kolektivnega samozavajanja, ki je podžigalo politični konflikt hladne vojne in še česa. En slogan protestnikov v Sao Paolu je razkril vse: “Miru je konec, Turčija je tu.” Prav tako Bolgarija, Bosna in Grčija – kot tudi Tunizija, Egipt, Španija, Čile, Mehika, Québec in vsak drugi kraj na svetu, kjer so se ljudje uprli v globalnem boju za resnično demokracijo.

Zlovešči povzetek za vladajoče je preprost: povsod smo. In glede te zasedbe celega sveta? Šele začenja se.

jeromebosna_8

Jerome Roos, 15. junij 2013

Prevod: Prisotnostšteje – 15o – OccupyLjubljana

Angleška verzija: http://roarmag.org/2013/06/protests-brazil-turkey-bosnia-bulgaria/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: