KO BANKIRJI PIŠEJO USTAVE

auschwitz-death-camp

Ameriški bančni in investicijski gigant J.P. Morgan Chase v dokumentu, ki ga je izdal konec maja navaja kot enega ukrepov potrebnih za “prilagoditev” evrske skupine tudi spremembo ustav t.i. perifernih držav. Dokument je sestavila J.P. Morganova skupina za Evropske gospodarske raziskave in ima naslov “Prilagoditev evrskega območja – Približno na polovici poti”. (celoten tekst je dosegljiv na tej povezavi: https://presencecounts.files.wordpress.com/2013/06/jpm-the-euro-area-adjustment-about-halfway-there.pdf)

V njem zelo poetično opisuje “prilagajanje” kot “potovanje” vsake države pri reševanju t.i. “problemov nacionalne zapuščine” do destinacije, kamor bi rad te države popeljal J.P. Morgan, pri čemer za nekatere države ta pot predstavlja samo “reševanje problemov, ki so se nabrali v zadnjem desetletju EMU (Evropske monetarne unije)”, za druge pa pomeni, da bodo “prispele na popolnoma nove destinacije”. (Ste kdaj opazili, da tako bankirji kot politiki uporabljajo prispodobe potovanja, ko nam v resnici grozijo?)

Nadalje to potovanje razdeli na več ločenih poti in opiše, kje se trenutno nahajamo – npr. razdolževanje držav—približno na pol poti; razdolževanje bank—težko oceniti zaradi heterogenosti držav in bank, toda velike banke so precej napredovale; strukturne reforme—težko oceniti, toda nekaj napredka je bilo itd. Napoveduje skratka še dolgo “okrevanje” evra.

Kam bi nas rad popeljal J.P. Morgan, se najlepše razkrije v zadnjem delu, kjer govori o političnih reformah. Politične reforme so seveda potrebne, da bi lahko JP&Co. v miru izvedli vse ostalo in nas popeljal na destinacijo, ki si so jo zamislili bolj zase kot za nas. Ustave so namreč moteč element pri našem popotovanju, neke vrste zasilna zavora, za katero ljudje prepogosto potegnejo in s tem upočasnjujejo hitrost potovanja. Posebej so moteče ustave tistih držav, ki so izkusile fašizem, imajo nepotrebne zadržke do njega (tako vsaj lahko interpretiramo Morganovo mnenje) in celo neke varovalne mehanizme, ki ščitijo delavce in dajejo preveč prosto pot protestom proti nepriljubljenim ukrepom, ki jih očitno neuki državljani ne razumejo, zato jih je treba v to na nek način prisiliti. Saj gre vendar za prečudovito popotovanje…

Poglejmo si torej dobesedno, kaj J.P. Morgan pravi o političnih reformah:

Potovanje političnih reform posameznih držav

Na začetku krize se je na splošno sklepalo, da so problemi državnih zapuščin gospodarske narave. Toda z njenim razvojem se je pokazalo, da na periferiji obstajajo globoko zakoreninjeni politični problemi, ki se morajo po našem mnenju spremeniti, če naj EMU pravilno deluje na dolgi rok.

Politični sistemi periferije so bili ustanovljeni po odpravi diktature in jih je narekovala ta izkušnja. Ustave kažejo močan vpliv socializma in prikazujejo politično moč, ki so jo levičarske stranke pridobile po porazu fašizma. Politični sistemi okoli periferije praviloma kažejo več izmed naslednjih značilnosti: šibkost upravljanja; šibkost centralne države glede na regije; ustavno zaščito delavskih pravic; sisteme ustvarjanja konsenza, ki spodbujajo politični klientelizem; in pravico do protesta, če se želijo izvesti neželjene spremembe političnega status quo. Slabosti te politične zapuščine je razkrila kriza. Države okoli periferije so bile le delno uspešne v ustvarjanju fiskalnih in gospodarskih reform, saj države omejuje ustava (Portugalska), moč regij (Španija) in vzpon populističnih strank (Italija in Grčija).

Prepoznavanje razsežnosti tega problema je vse večje, tako v centru kot na periferiji. Začenjajo se dogajati spremembe. Španija je prevzela ukrepe za reševanje nekaterih protislovij post-frankovske ureditve z lani sprejeto zakonodajo, ki omogoča boljši nadzor nad proračunom regij. Toda izven Španije se je do sedaj zgodilo bolj malo. Glavni preizkus v naslednjem letu bo v Italiji, kjer ima nova vlada očitno možnost, da se loti pomembnih političnih reform. Toda v smislu ideje potovanja, se je proces političnih reform komaj začel.

Makro posledice kriznega upravljanja

Ni mogoče razviti makro zgodbe za evroobmočje, ne da bi imeli pripoved kriznega upravljanja. Pripoved, ki smo je predstavili – da morajo biti problemi državnih zapuščin odpravljeni na nacionalnem nivoju preden začnemo z novimi koraki v smeri integracije, ki vključuje porazdelitev tveganja/obremenitev – je imela ogromen vpliv na makroekonomijo in povzročila splošno šibkost in precejšnja razhajanja.

Tako torej, ljudje. Očitno smo se motili. Do fašizma smo imeli negativen odnos zaradi slabih izkušenj. Demokracije je lahko včasih pač preveč – kdo bi si mislil. Odrekli smo se referendumu – odrecimo se še tistim delavskim pravicam, ki so še preostale, kaj delavskim, odrecimo se človekovim pravicam, nadležni “zapuščini” in vse bo v redu. J.P. Morgan nas bo popeljal na popotovanje, ki si ga sploh ne predstavljamo. Polno bo dogodivščin – spali bomo pod milim nebom, jedli samo, če bo dal Rdeči križ ali Karitas, v šolo bodo hodili samo nekateri, k zdravniku tudi. Nikoli ne bomo vedeli, če bomo naslednji dan še zaposleni ali sploh živi, vsak dan bo poln presenečenj.

Naša destinacija je “močna Evropa”, kjer glavno vlogo igra ECB, države pa samo sledijo njenim navodilom (ob pomoči Komisije in IMF), spreminjajo svoje ustave za “reševanje evra” (beri: pokrivanje dolgov bank, ki so se igrale kazino) in “umirjajo” svoje državljane (beri: jih napadajo). No, očitno se na tem potovanju igra tako ruleta kot monopoli, v katerem se ne prodajajo samo posestva in firme, ampak cele države. Vendar je zanimivo, da so iste institucije, ki so krizo ustvarile, z njo tudi pridobile največ moči in od njenega začetka izsiljujejo države, da jih “rešujejo iz težav” in da namenjajo proračunska sredstva, ki bi morala biti porabljena za šolstvo, zdravstvo, plače, pokojnine, socialne transferje, za “reševanje” bank in odplačevanje kreditov, denar pa enostavno ne priteka več v državne blagajne, ker se raje sonči v davčnih oazah. Banke več ne igrajo tiste igre enostavnega posojanja denarja in naenkrat smo vsi ostali brez denarja, vsi smo postali dolžni vsem in se je začela nova igra – igra podiranja domin, v kateri dolžniki podirajo upnike, ki nato podirajo svoje upnike itd. Zadnja ovira pri tej igri, t.j. popolni sprostitvi trga, so ustave.

Vse to ni nič novega, vse je že znano. Toda tokrat je J.P.Morgan odkrito povedal, kaj ga moti in to ne preveč pretanjeno. Človek najprej pomisli, da ne razumejo “navezanosti” Evropejcev na svoje ustave in idejo, da naj bi ustavo pisali državljani, ampak ker verjetno (ne pa zagotovo) v taki instituciji delajo inteligentni ljudje, je naslednje vprašanje – ali se v tem trenutku počutijo dovolj močni za direkten napad? Ali pa so to standardna “priporočila”, le da ne pridejo v javnost v tej obliki? Ne bomo se spuščali v razglabljanja, s kakšno pravico se neka finančna institucija postavi nad suverenost držav in njenih državljanov in se loti celo spreminjanja ustav. To počne IMF že 30 let, Trojka pa ima tudi že kar nekaj izkušenj. Vsi se zavedajo, da ljudje tega ne bodo več dolgo zdržali, zato je zanje nujen ukrep za nadaljevanje čimprejšnja sprememba ustav, strukturne reforme in trda roka.

Očitno je, kdo trenutno postavlja pravila igre, vprašanje pa je – jim bomo to dovolili ali jih bomo prisilili v spremembo smeri?

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: