Kulturom protiv granica – #defencingfestival

Defencing festival: Žilet žica, simbol ponovnog europskog koketiranja s fašizmom, i dalje strši iz grmlja iz šumaraka uz zagorsku rijeku Sutlu, a ti žileti kao da deru stranice UN-ove Opće deklaracije o pravima čovjeka i pričaju priču o stvarnim “civilizacijskim dostignućima” Starog kontinenta. Upravo u njenoj blizini, u slovenskoj Bistrici ob Sotli i hrvatskom Kumrovcu, ovog je vikenda uspostavljena “Privremena autonomna zona za slobodu kretanja”.

“Ciljevi su ukazati na činjenicu da priča oko izbjeglica nije završena, da smo još uvijek revoltirani zbog žice, zatvaranja balkanske rute i sramotnog ugovora između EU i Turske, koji je u kontradikciji s idejom i samoproklamiranošću EU kao nekakve zajednice ljudskih prava. Evropa ide u smjeru autoritarizma, gdje sila odlučuje. Ovaj festival je u prvom planu protiv toga”, priča nam Andrej Kurnik, docent na ljubljanskom Fakultetu za družbene vede, aktivist te jedan od slovenskih organizatora Defencing festivala koji se 24. i 25. ovog mjeseca održao u spomenutim mjestima uz hrvatsko-slovensku granicu.

Dva dana, dvije države, dva kampa, jedan festival. Ovako bi se u par riječi moglo opisati što se to događalo “oko žice” prošli vikend. Ideja organizatora, mnoge udruge, organizacije i inicijative, bila je povezati izbjeglice i aktiviste u obje zemlje kroz zajednički program, a čak niti kiša, za koju su nam stariji lokalci rekli da najjača koje se mogu sjetiti, i poplava koju je prouzročila nije spriječila više stotina ljudi iz više zemalja da se ipak pojavi u zelenom Zagorju. Nažalost, ovo što je kiša uspjela spriječiti su aktivnosti na otvorenom, među kojima i centralni događaj festivala, zajednički piknik na obližnjem mostu na samoj granici, s obje strane žice. Ipak, mnoge radionice, od izrade zmajeva do rasprava o trenutnoj situaciji s izbjeglicama i njihovom položaju, projekcije filmova, a u subotu je održan i koncert pulskih pankera Fakofbolan te kosovsko-hrvatskog dueta PALE. Program se uglavnom održavao u tzv. Svlačionicama nedaleko kumrovečkog nogometnog stadiona.

Ideja organizatora bila je povezati izbjeglice i aktiviste u obje zemlje kroz zajednički program, a čak niti kiša, za koju su nam stariji lokalci rekli da najjača koje se mogu sjetiti, i poplava koju je prouzročila nije spriječila više stotina ljudi iz više zemalja da se ipak pojavi u zelenom Zagorju.

“Želja nam je da se sve udruge i inicijative koje se bave izbjeglicama povežu na nivou Hrvatske. U Zadru je nedavno bio mali festival solidarnosti pa su nas pozvali i ovdje da nastavimo graditi tu platformu”, priča nam Petar Grimani, umjetnik iz Splita, koji je s kolegom iz Zadra, Davorom Fadićem, održao radionicu komunikacije glasom, tijelom i pokretom što je vidno podiglo raspoloženje prisutnih.

“Želja nam je sve bolje organizirati i povezati, od onih skupljanja humanitarne pomoći, koju je lakše i jeftinije slati u većim količinama, sve do umjetnika pa da iz tih, slikovito rečeno, različitih točkica napravimo mrežu. A pokrenuli smo i pitanje žice. Ta je tema u Dalmaciji pala u zaborav. Sada je turizam tamo, a dugo nije ničega bilo niti u medijima pa ljudi misle da je sve nestalo. Cilj nam je pripremiti teren za dolazak novih izbjeglica, koje će sigurno doći”, nadovezuje se na čitavu priču Fadić.

Inače, blizina kampova omogućila je posjetiteljima sudjelovanje u aktivnostima održavanim u dvije države. Točnije, nekim posjetiteljima. Izbjeglicama, koje su na festival došle iz prihvatnih centara u zagrebačkom hotelu Porin i Kutini te sličnih centara u Sloveniji, i dalje je bila ograničena sloboda kretanja. Među njima je i Sam Ibrahim, 28-godišnji Iračanin iz Bagdada kojeg smo sreli u kumrovečkom kampu.

“Doma sam studirao pravo i politologiju, ali sam zbog rata otišao i došao ovdje. Zatražio sam azil i, ako mi bude odobren, ostat ću. Nadam se da ću nastaviti studij”, kaže Ibrahim koji već četiri mjeseca živi u Porinu.

“Lokalci su dobri prema nama, ali Porin je kao otvoreni zatvor”, dodaje.

I on dijeli sudbinu većine koja je s Bliskom istoka krenula prema Evropi, krijumčarenje u gumenom čamcu od Turske do Grčke, pa pješke preko Makedonije i Srbije do Hrvatske, kao i 21-godišnji Somalijac Mohamed Halane.

„Došao sam 29. prosinca prošle godine. Čekam dokumente i volio bih ostati u Hrvatskoj, naučiti jezik i naći posao. Želim započeti novi život i biti sretan”, priča Halane te kaže kako mu je u Porinu dobro.

“Imamo tri obroka dnevno. Znam da to plaćaju hrvatski građani i želim im na tome svima zahvaliti, od najmlađeg do najstarijeg“, dodaje skromno i iskreno, iako mu se u očima vidi da ne živi život dostojan čovjeka.

Nažalost, postoje i oni koji su u mnogo goroj situaciji poput tzv. Roszke jedanaestorke”. Naime, 16. rujna prošle godine mađarska je policija, na graničnom prijelazu između te zemlje i Srbije Roszke/Horgoš 2, uhitila 11 ljudi koji su od tada u zatvoru i čekaju suđenje koje bi trebalo početi za nekoliko dana u mađarskom Sigetu.

“Ti su ljudi bez ikakve podrške, pravne ili solidarne pomoći. Pokušavamo ljude motivirati da se solidariziraju s onima koji su po zatvorima ili izbjegličkim centrima, jer to su isto zatvori. Želimo pružiti neku konkretnu vrstu podrške, da ljudi ne misle da su potpuno zaboravljeni, ali i pričati o sistemskoj represiji, sistemskom nasilju. Da se sve se svede samo na ‘E, Mađari su grozni, oni su fašisti, a mi svi smo krasni i bajni’. Ne! To je politika čitave EU. A ako ti možeš 11 ljudi mjesecima zatvoriti samo zato što su bili na nekom prosvjedu, onda je to fašistička politika. Jedan momak, Ahmed, je optužen za teroristički akt samo zato što je držao i pričao na megafon, i on ima zasebno suđenje”, priča nam Beograđanka Nataša iz srpskog ogranka No Borders inicijative te opisuje spomenuti događaj, nakon kojeg je i otvoren humanitarni koridor kroz Hrvatsku i Sloveniju koji je “funkcionirao” nekoliko mjeseci.

“Drugog dana demonstracija (na spomenutoj granici se tada održavao trodnevni prosvjed izbjeglica koje je nisu mogle prijeći, op.a.), kada su Mađari malo otvorili ogradu, ljudi su pomislili da će nakon toliko dana čekanja moći ući u državu. Raspoloženje se diglo, ljudi su se smijali, slikali selfije, bilo ih je pet tisuća. Kada su krenuli prema ogradi, počeli su suzavci, vodeni topovi, policija je palicama prebijala ljude, čak i liječnike i novinare”, nastavlja Nataša te dodaje kako će se spomenuta suđenja održati  u malim sudnicama zatvorenim za javnost za koje čak, kako nam priča naša sugovornica, niti novinari nisu uspjeli dobiti akreditacije a i mediji su objavili imena samo troje uhićenih.

“Mi niti ne znamo tko je uhićen, nikakve detalje. Ali čekat ćemo ih ispred suda, jer nekad moraju biti dovezeni tamo, i bit će sigurno prilike da vide barem nekoga i neku vrstu podrške, da nisu ostavljeni i zaboravljeni”, kaže Nataša.

Kurnik: “Bilo bi odlično kada bi se ovaj kamp održavao svake godine, da bušimo rupe u granicama na različitim nivoima”.

Tako je na festivalu nastao transparent “Solidarity with Roszke 11”, a radionicu njegove izrade s Natašom je vodio i Joni, Nijemac koji na pitanje “Odakle si?”, odgovara “Iz Beograda” gdje je već četiri mjeseca.

“Nije da sam odabrao tamo živjeti, kao zbog grada ili nešto. Prije nego sam došao sam studirao, ali kad sam vidio što se događa, nisam mogao samo nastaviti voditi normalan studentski život. Ovo što se događa za mene je odgovornost čitavog čovječanstva”, priča Joni te dodaje kako kroz Beograd, iako je Balkanska ruta zatvorena, svakodnevno prolazi više stotina ljudi koji se, po nekoliko sati, zadržavaju u parku nedaleko tamošnjeg autobusnog kolodvora gdje im aktivisti pomognu koliko mogu, bilo nekom hranom ili informacijom.

„Zadržavaju se do 18 ili 19 sati, kada dolazi autobus koji ih vozi u kamp u Krnjači. Tko ima novca, produži dalje, tako to ide. Imamo problema u parku s ovima iz komesarijata za izbjeglice. Oni bi uspostavljali neku luđačku kontrolu i monopol.  Znaš, ne vole oni autonomne grupe ili kad netko vrši bilo kakvu vrstu monitoringa, ponašaju se gore od policije“, nadovezuje se Nataša na priču oko situacije kod naših istočnih susjeda.

A niti u njemačkoj nije bolje. Kako kaže Joni, dogodila se svojevrsna polarizacija. Mnogo je ljudi i inicijativa koje prihvaćaju i pomažu izbjeglicama, ali, s druge strane, mobilizira se i ekstremna desnica.

“Samo ove godine zapaljeno je 500 izbjegličkih domova. Neonacisti dolaze po noći, pale ljudske domove i ugrožavaju živote samo zato što se, po mom mišljenju, boje”, kaže Joni.

Kurnik: “Ljudima koji su trenutno u Sloveniji, naša zemlja uglavnom nije bila destinacija, nego su na neki način ostali blokirani nakon zatvaranja balkanske rute.”

Nažalost, situacija nije bolja niti kod naših sjeverozapadnih susjeda. Najbolji primjer kako se tamošnje elite odnose prema problemima izbjeglica je ljubljanski Socijalni centar Rog, centralno mjesto slovenske alternative svih vrsta i oblika, gdje se, između ostalog, održavaju i besplatni tečajevi slovenskog i engleskog za izbjeglice, koji je pred deložacijom i rušenjem u režiji tamošnjeg gradonačelnika Zorana Jankovića.

“Ljudima koji su trenutno u Sloveniji, naša zemlja uglavnom nije bila destinacija, nego su na neki način ostali blokirani nakon zatvaranja balkanske rute. Bilo ih je više od 400, a sada ih je upola manje jer slovenska politika i administracija smatra izbjeglica za nešto što se mora odmah slati dalje, ne nude im se mogućnost započinjanja novog života nego su u situaciji besperspektivnosti. Vlasti ne rade ništa i sprječavaju one koji žele nešto napraviti. To je neodgovorno spram izbjeglica, ali i društva jer zapravo proizvode ilegalnu populaciju”, priča nam Kurnik.

A nije bolje niti u našoj zemlji. Kao što je vidljivo iz Ibrahimovog i Halaneovog primjera, na dokumente se čeka mjesecima, što im onemogućava i primanje mizernih 100 kuna mjesečne državni, nazovimo ju tako, pomoći, a nema niti konkretnog plana kako će Hrvatska primiti 1 200 izbjeglica, kolika je kvota za našu zemlju. Jasnog plana nema niti na evropskoj razini, žica je još uvijek na granicama, ljudi po centrima i zatvorima, a rat na Bliskom istoku ne staje, kao niti iseljavanje. Samo u posljednjih nekoliko dana talijanska je obalna straža spasila više tisuća ljudi iz Sredozemlja.

“Bilo bi odlično kada bi se ovaj kamp održavao svake godine, da bušimo rupe u granicama na različitim nivoima”, zaključuje Kurnik.

I, unatoč činjenici da je na granici žica, da su tamo bili i carinici, koji su jednom prilikom do gola skinuli i pretražili ljude koji su kombijem prelazili “na drugu stranu”, da se bez valjanih dokumenata nije moglo slobodno kretati, te granice, barem među moždanim valovima posjetitelja Defencing-a nije bilo. Ali to je ionako jedino što se računa.

Dražen Matiček

Free the röszke eleven حرورالمتهمين ال11 English/hungarian/italiano/srpsko-hrvatski/deutsch/العربية

There are 11 people on trial , accused by the Hungarian government for participation in “mass-riot”. They were brutally beaten up and arrested in a riot police attack last year on 16th of September, at the serbian-hungarian border Röszke/Horgoš 2 (after the fence was completed and the border was closed down), when about 5000 people were protesting and demanding their right to free movement.https://www.youtube.com/watch?v=Dfq2mbssMlM

These 11 people are kept in prison since that day without any support. One of the accused Ahmed H. has been constructed as the “leader” of the protest (just because he was talking to a megaphone) and accused for a “terrorist attack”. He is on a separate trial. At least 3 of the accused are obviously specially vulnerable, between them a 64 years old woman and a disabled man in wheelchairs, both of them injured in the war in Syria. Through their examples the international media covered the trial, and it was shown how ridiculous it is to pose these people as a “danger“ for the hungarian state.see the report here: https://youtu.be/x1KbENKTkDg

Even though the investigation is finished and the trial has started, which from the legal perspective means that people should have the right to wait for the trial out of the prison, they are still held in custody. At least 3 of them in Kiskunhalas detention, and about the others it’s even not known where they are exactly. All of them are detained without access to medical or psychological assistance. As far as it’s known only the 3 vulnerable persons are presented in front of the court by a Helsinki lawyer. If the court will find them guilty the sentence could be 1-5 years prison time, and for the syrian man who is accused for “terrorist attack” it can be 10-20 years.We want it to be clear, we do not intend to criticize for this absurd and violent act only the Hungarian government, as the most right wing or “evil“ country in EU, like many of the so called “democratic”state institutions, NGOs, and mass media do: the “Horgoš/Röszke” trial is revealing the reality of a system in which state and police violence is never put in question, and in which money and goods can move freely but not people. They are needed only as illegalized cheap workers or consumers.

This is an appeal for action. The accused people need support ASAP! If you are in Hungary or elsewhere and willing to do something, there are few things what u can do: visit the accused, write solidarity letters, put attention in their case during other actions, monitor the trials, share and publish about this case in your networks and wider, help with getting reliable legal assistance for all of the accused, improve the solidarity campaign!

Dates of coming trials:

27 June ( Ahmed H.)

29 June, 8 am

30 June, 8:0 am

1 July, 8:00 am

8:00 am

Location : 6722 Szeged, Tábor u. 4. [press must register]

No one should be forgotten! United against all prisons and fences! Free the Röszke eleven!

HUNGARIAN

Kampány a szolidaritásért: Szabadságot a Röszke/Horgos per vádlottjainak!

Tizenegy ember ellen folytat tárgyalást a magyar kormány tömegfelkelésben való részvétel vádjával. Tavaly szeptember 16.-án brutálisan megverték, majd letartóztatták őket egy rendőri támadás során a Röszke/Horgos szerb-magyar határnál (a kerítés befejezését és a határ teljes lezárását követően), amikor körülbelül 5000 ember tiltakozott a szabad mozgás jogát követelve. (https://www.youtube.com/watch?v=Dfq2mbssMlM )

A tizenegy letartóztatott azóta is börtönben van mindenféle támogatás nélkül. A vádlottak egyikét, Ahmed H.-t a tüntetés “vezetőjeként” pozícionálták (mindössze azért, mert egy megafonba beszélt) és “terrorista támadás” miatt emeltek ellene vádat. Az ő ügyét külön tárgyalják. Egyértelmű, hogy a vádlottak közül három személy halmozottan sérült, köztük egy 64 éves idős nő, illetve egy mozgássérült, kerekesszékes férfi. Mindketten súlyos sérüléseket szenvedtek a szír háború során. (https://www.youtube.com/watch?v=x1KbENKTkD)

A nyomozás véget ért és a tárgyalások megkezdődtek, ami jogi vonatkozásában azt jelenti, hogy a vádlottak szabadlábon várakozhatnak az ítélet meghozásáig, ennek ellenére azonban még mindig őrizetben vannak. Minimum hármukat a kiskunhalasi menekülttáborba zárták be, a többiek hollétéről abszolút nincsen információ. Amennyire ismert, mindössze a fent említett három sérült embert képviseli a Helsinki bizottság egyik ügyvédje a bíróság előtt. Amennyiben a tárgyalás során bűnösnek találjak őket, 1-től 5 évig terjedő börtönbüntetést kaphatnak, míg a “terrorista támadással” vádolt férfi esetében az ítélet 10-20 év lehet.

Szeretnénk tisztázni, hogy emiatt az abszurd és erőszakos cselekedet miatt nem kizárólag a magyar kormányt áll szándékunkban kritizálni, legszélsőségesebben jobboldali avagy az EU országainak szörnyetegeként megbélyegezve, ahogy azt sok úgynevezett “demokratikus” állami szervezet, NGO vagy a tömegmédia teszi. A Horgos/Röszke per egy olyan rendszer valódi arcát mutatja meg, ahol állam és rendőri erőszak sosem megkérdőjelezett és ahol pénz és áru szabadon mozoghat, míg az emberek nem. Emberekre csak olcsó, illegális munkaerőként, vagy fogyasztóként van szükség.

Ez egy felhívás cselekvésre. A vádlottaknak azonnali segítségre van szükségük! Ha Magyarországon vagy, vagy bárhol máshol és lépni akarsz, van jó néhány dolog, amit megtehetsz: látogasd meg a vádlottakat, írj leveleket a szolidaritásodról, hívd fel a figyelmet az ügyükre más tevékenységeid gyakorlása során, ellenőrizd a pert, ossz meg információt és publikálj a perről az ismerőseid között és szélesebb körben is, segíts megbízható jogi képviseletet szerezni a vádlottaknak, építsd a szolidaritás kampányt!

A közeledő perek időpontjai :

Június 27. (Ahmed H.)

Június 29. 8:00

Június 30 8:00

Július 1 8:00

Cim: 6722 Szeged, Tábor u. 4. ( Press kötelező regisztrálni)

Összefogva börtönök és keritések ellen! Szabadság a Röszke tizenegynek! Vessünk véget a migránsok kriminalizálásának!

ITALIAN

Ci sono 11 persone sotto processo, accusati dal governo ungherese per la partecipazione a “riot di massa”. Essi sono stati brutalmente picchiati e arrestati in un attacco della polizia antisommossa il 16 settembre 2015, presso il confine serbo-ungherese di Röszke / Horgoš 2 (dopo la recinzione è stata completata e il confine è stato chiuso), quando circa 5000 persone protestavano e chiedendo il loro diritto alla libertà di circolazione.

(https://www.youtube.com/watch?v=Dfq… )

Queste 11 persone sono tenute in carcere da quel giorno, senza alcun sostegno. Uno degli imputati Ahmed H. è stato accusato di essere il “leader” della protesta (solo perché stava parlando con un megafono) con l’accusa di “attacco terroristico”. È un processo separato. Almeno 3 degli imputati sono particolarmente vulnerabili, tra cui una donna di 64 anni e un uomo disabile in sedia a rotelle, entrambi feriti nella guerra in Siria. Grazie alla loro testimonianza i media internazionali hanno seguito il processo, ed è stato dimostrato quanto sia ridicolo accusare queste persone di essere un “pericolo” per lo Stato ungherese.

Guarda il report qui: (https://www.youtube.com/watch?v=x1K…)

Anche se l’inchiesta è terminata e il processo è iniziato, che dal punto di vista giuridico significa che la gente dovrebbe avere il diritto di attendere il processo fuori dal carcere, sono ancora tenuti in custodia. Almeno 3 dei quali nel centro di detenzione di Kiskunhalas, e circa gli altri non è nemmeno conosciuto dove sono esattamente. Nessuno dei detenuti ha accesso all’assistenza medica o psicologica. Per quanto è noto solo le 3 persone vulnerabili si sono presentati davanti al tribunale difese da un avvocato di Helsinki. Se il giudice li troverà colpevoli rischiano da uno a 5 anni di carcere, e per l’uomo siriano che è accusato di “attacco terroristico” la pensa può arrivare a 10-20 anni.

Noi vogliamo che sia chiaro, che non intendiamo criticare per questo atto assurdo e violento solo il governo ungherese, come l’ala più a destra o paese “malvagio” dell’UE, come molti delle cosiddette istituzioni statali “democratici”, ONG e mass media fanno: il processo “Horgoš / Röszke” sta rivelando la realtà di un sistema in cui lo stato e la violenza della polizia non è mai messo in discussione, e in cui il denaro e le merci possono circolare liberamente, ma non le persone. Essi sono necessari solo come lavoratori a basso costo illegali o consumatori.

Questo è un appello per l’azione. Le persone accusate bisogno di sostegno al più presto! Se siete in Ungheria o altrove e avete la volontà di fare qualcosa, ci sono poche cose che si possono fare : visitare l’imputato , scrivere lettere di solidarietà , mettere attenzione nel loro caso durante le altre azioni , monitorare il processo, condividere e pubblicare questi fatti sulle vostre reti , aiutare ad ottenere assistenza legale affidabile per tutti gli accusati , migliorare la campagna di solidarietà !

Date del prossime udienze :

Domenica 27 giugno 6506 ( Ahmed H. )

29 giugno 08:00

30 giugno 8 : 12:00

1 Luglio 08:00

Località : 6722 Szeged , Tábor u . 4. [ la stampa deve registrarsi ]

Nessuno dovrebbe essere dimenticato ! Uniti contro tutte le prigioni e le recinzioni ! Libertà per gli 11 di Röszke! FERMARE la criminalizzazione dei migranti !

SERBO-CROATIAN

KAMPANJA SOLIDARNOSTI: SLOBODA ZA JEDANAESTORKU SA HORGOŠA!

Na suđenju se nalazi 11 osoba, optuženi od strane mađarske vlade za učešće u “masovnoj pobuni ” . Nakon što su brutalno pretučeni , uhapšeni su prošle godine , 16. Septembra na srpsko-mađarskoj granici Röszke/Horgoš 2 (posle završene ograde i potpunog zatvaranja granice), kada je oko 5000 ljudi danima protestvovalo i zahtevalo svoja prava na slobodno kretanje. (https://www.youtube.com/watch?v=Dfq2mbssMlM )

Ovih 11 osoba se od tog dana nalazi u zatvoru bez ikakve podrške. Jedan od optuženih, Ahmed H. je „označen“ kao vođa protesta (samo zato što je koristio megafon) i optužen je za „teroristički akt“. On je na odvojenom suđenju. Najmanje tri osobe od optuženih su invalidi i veoma stari ljudi (žena od 64 godine slepa na jedno oko i čovek u invalidskim kolicima, oboje povređeni u ratu u Siriji). Iz priloga Chanel 4 se više nego jasno vidi koliko je apsurdno prikazati ove ljude kao potencijalnu opasnost. (https://www.youtube.com/watch?v=x1KbENKTkD)

Istraga je završena i počelo je suđenje – što sa pravne tačke gledišta znači da bi ljudi trebali imati mogućnost da se brane sa slobode – međutim oni su i dalje u zatvoru. Troje od optuženih lica su u pritvoru u Kiškunhalašu, a za ostale se ne zna ni gde se nalaze. Nikome od njih u pritvoru nije pružana medicinska pomoć ili psihološko savetovanje. Koliko je poznato, samo troje ljudi ima advokata kojeg nije država odredila, njih zastupa advokat iz Helsinškog odbora. U slučaju da ih sud proglasi krivim, kazna može biti od godinu do pet godina zatvora, a za čoveka iz Sirije koji je optužen za “teroristički napad” kazna može biti između deset i dvadeset godina.

Želimo da istaknemo da ovaj apsurdni i nasilni čin mađarske vlade nije jedinstven slučaj koji se dešava samo u Mađarskoj, “najgoroj” državi EU ( kao što to neki iz tkz. “demokratskih institucija”, i medija vole licemerno da navode Madjarsku) , već je to uobičajen princip postupanja vlasti nacionalnih država i krvava tradicija onih koji smatraju evropljane superiornijima od ostatka sveta. Ovo suđenje jasno pokazuje činjenicu da se policijsko-državno nasilje nikada ne dovodi u pitanje, i da je u kapitalizmu moguć protok robe i novca ali ne i ljudi. Ljudi su potrebni samo kao ilegalizovana jeftina radna snaga ili potrošači.

Ovo je apel i poziv na akciju. Optuženima je potrebna podrška i pomoć što pre! Ako ste u Mađarskoj ili bilo gde drugde, i želite da pomognete, postoje stvari koje možete uraditi: posetiti optužene, pratiti suđenje, izveštavati o ovom slučaju i na drugim aktivističkim događajima, širiti priču po društvenim mrežama, slati solidarina pisma, pokušati naći nezavisne advokate za ostale optužene, i svojim idejama unaprediti ovu kampanju.

Vreme narednih suđenja:

1. 27. Jun (Ahmed H.)
2. 28. Jun, 8h
3. 29. Jun, 8h
4. 30. Juli, 8h

Adresa: 6722 Szeged, Tábor u. 4. [mediji se moraju registrovati]

Niko ne sme ostati zaboravljen! Ujedinjeni protiv svih zatvora i ograda! SLOBODA ZA RÖSZKE JEDANAEST! STOP KRIMINALIZACIJI MIGRANATA!

DEUTSCH

11 Personen werden von der ungarischen Regierung beschuldigt, an “Massenkrawallen” teilgenommen zu haben und stehen daher in Szeged/ Ungarn vor Gericht. Sie wurden letztes Jahr am 16.9. an der serbisch-ungarischen Grenze bei Rözske/ Horgoš während einem Angriff von ‘Riot Police’ brutal zusammen geschlagen und verhaftet. Der ungarische Grenzzaun zu Serbien war zu diesem Zeitpunkt fertig gestellt und rund 5000 Menschen protestierten dort für ihre Bewegungsfreiheit.

Lächerliche Anschuldigungen

Diese 11 Personen sind seitdem im Gefängnis eingesperrt. Einer der Angeklagten, Ahmed H.,wurde zum ‘Anführer’ der Proteste konstruiert, nur weil er in ein Megaphones sprach, und ist deswegen für einen ‘terroristischen Angriff’ angeklagt. Sein Fall wird in einem extra Verfahren abgehandelt. Mindestens drei der Angeklagten sind offensichtlich besonders verletztlich, darunter eine 64 Jahre alte Frau und ein Mann im Rollstuhl, die beide Verletzungen aus dem Krieg in Syrien haben. Es ist absurd, zu glauben, sie seien eine “Gefahr” für den ungarischen Staat.

Die Bedingungen in der Haft

Obwohl die Ermittlungen abgeschlossen sind und das Gerichtsverfahren begonnen hat, befinden sie sich immer noch in Gefangenschaft. Alle befinden sich in Haft ohne Zugang zu medizinischer oder psychologischer Betreuung. Wenn sie für schuldig befunden werden sollten, kann dies jeweils 1-5 Jahre Gefangenschaft bedeuten; für die Person, die wegen eines ‘Terrorangriffs’ angeklagt ist, sogar 10-20 Jahre. Wir wollen klarstellen, dass wir für dieses gewaltvolle, absurde Vorgehen nicht allein die ungarische Regierung als die rechteste oder ‘böseste’ in der EU verantwortlich machen, wie es viele ‘demokratische’ Staaten, NGOs und Massenmedien tun: Das Röszke/ Horgos Verfahren legt die Realität eines Systems offen, in dem Staat- und Polizeigewalt niemals in Frage gestellt werden und in der Geld und Waren sich frei bewegen können, Menschen jedoch nicht. Sie werden nur als illegalisierte billige Arbeitskräfte oder Konsument*innen gebraucht.

Freiheit für die Röszke 11!

Dies ist ein dringender Aufruf, aktiv zu werden! Die Beschuldigten benötigen so schnell wie möglich Unterstützung! Diese Sachen kannst du tun, wenn du deine Solidarität zeigen willst: Besuche die Beschuldigten, schreibe Solidaritäts-Briefe, mache auf den Fall während anderer Aktionen aufmerksam, beobachte die Verfahren, veröffentliche Infos über den Fall in deinen Netzwerken und darüber hinaus, hilf rechtliche Unterstützung für die Angeklagten aufzustellen und unterstütze und verbessere diese Solidaritäts-Kampagne!

Die nächsten Termine des Gerichtsverfahrens:

27. Juni 8:00 Uhr morgens (Ahmed H.)

29. Juni, 8:00 Uhr morgens

30. Juni, 8:00 Uhr morgens

1. Juli, 8:00 Uhr morgens

Ort : 6722 Szeged, Tábor u. 4. (Ungarn) [Medienvertreter*innen müssen sich registrieren lassen]

Keine*r wird vergessen! Gemeinsam gegen alle Knäste und Zäune! Freiheit für die Röszke 11! mehr Infos:

vimeo 139912863 w=640 h=360

https://www.youtube.com/watch?v=ZZM…] https://www.youtube.com/watch?v=x1KbENKTkDg&feature=youtu.be

العربية ………………………………………………………………………………………………………………..

هناك 11 شخص من إحتجازهم من طرف الحكومة الهنغيارية لمشاركتهم في حركة (التمرد) لقد تم ضربهم ضرب مبرح و اعتقالهم في هجوم من قوات مكافحة الشغب السنة الماضية في السادس عشر من سبتمبر في الحدود الصربية الهنغارية (röszke /horgos ) و هذا كان بعد اغلاق الحدود بينما لايزال هناك 5000 محتجزون و يطالبون بحقهم في حرية التنقل هؤلاء 11 الشخص تم احتجازهم بالسجن من ذللك اليوم بدون اي دعم . احد المتهمين احمد ح تم تصنيفه ك قائد لهذه المظاهرة فقط لانه كان يتكلم في مكبر الصوت و تم اتهامه ب بهجوم ارهابي . و هو الان في محاكمة منفصلة عن الاخرين و ما لا يقل عن 3 متهمين هم عرضة للخطر بينهم امراة مسنة في ال 64 من عمرها و رجل معاق في الكرسي المتحرك الكل منهم اصيب في حرب سوريا . تم جاء الاعلام السخيف الذي غطا هذا المظا هرة و حاول جاهدا ان يببين مدة خطورة هؤلاء الناس على الدوله الهنغارية (المجر) على الرغم من ان التحقيق انتهى و بدات المحاكمة ,. من الناحية القانونية من حق هؤلاء الاشخاص انتظار الحكم الصادر بحقهم خارج السجن 3 منهم على الاقل في سجن كسكونهالاس و الاخرون حتى اننا لا نعرف اين هم محتجزون بالظبط حتى انهم محتجزون من دون الحق في الحصول على المساعدة الطبية او النفسية . بقدر ما هو معروف فقط 3 اشخاص معرضين للخطر يتم عرضهم امام المحكمة بدفاع المحامي (الهلينسكي ) , اذا وجدهم القاضي مذنبين فالعوقبة سوف تكون من سنة الى خمسة سنوات سجنا , وبخصوص الرجال السوريين الذين هم متهين ب هجوم ارهابي فيمكن ان تكون عقوبتهم من 10 الى 20 سنة ! حك نحن نريد ان نكون واضحين نحن لا ننوي انتقاد من خلال هذه الانتكات و الفعل العنيف التي قامو به من الدولة الهنغارية فقط كما يفعل المتطرفين اليمنين و الكثير من الحكومات الاوربية و منظمتهام او كما يفعل الاعلام ابضا : محكامة ال(horgos/röszke) كشفت حقيقة النظام حيث السلطات و عنف الشرطة لم يوضع تحت التحقيق او الاستفسار ! و حيث المال و البضائع ممكن ان تنتقل بسهولة و حرية ولكن ليس البشر !. الا فحاجة احتاجو الى عمال باجر زهيد هذا عبارة عن نداء للتحرك و عمل شي . الناس المتهمين بحاجة للدعم و المساعدة باسرع وقت ممكن ! ان كنت دولة المجر (هنغارية) او في مكان اخر و تتمنى ان تفعل شي من اجلهم . مع الاسف ليس هناك الكثير لتعمله لكن هناك ما يمكن ان تساعد من خلال : زيارة المتهمين – كتابة رسالة تضامنية – مشاركة و نشر عن هذا القضية في شبكات التواصل الاجتماعي – الحصول على مساعدة قانونية موثوقة لجميع المتهمين – تحسين حملة التضامن – مراقبة المحاكمات – اعطاء اهتمام لقضيتهم في المظاهرات الاخرى تواريخ المحاكمة القادمة يونيو 27 – احمد ح الساعة الثامنة صباحا يونيو 28

يوتيو 29

يونيو 30

الموقع : 6722 Szeged, Tábor u. 4

لا احد يجب ان ينسى لنتحد ضد السجون والحدود حررورا ال 11 شخض من هذا المحاكمة

Original post: Free the Röszke eleven

Last call for Defencing Festival on the border between Slovenia and Croatia

Dear friends and comrades,

the Defencing festival on the border between Slovenia and Croatia is approaching. This weekend, from June 24 to June 26 we will express our refusal of repression against refugees and migrants, against construction of fences on the border, against closure of official Balkan Route, against shameful EU Turkey deal and Europe that applies policies dictated by racist and xenophobic populisms. And we well express our commitment to build solidarity and act in coordinated way so that freedom of movement becomes everyone’s right.

For last two weeks Social Center Rog that harbours self organized refugee community was under threat of eviction. Comrades in Rog bravely and intelligently defended the place and scored significant victory against authoritarian municipal administration. But menace is far from being over. Although Rog has won temporary suspension of demolishment until court rules out in the dispute between activists and municipality, the situation is precarious because municipality appealed against the court decision while neo-nazis attack and threaten the place regularly. To support self organized refugee community in Ljubljana and Social Center Rog, we will start the Defencing festival on Friday, June 24 at noon with protest action.

After the action in support of Rog we will head to the border, which is approximately an hour and a half from Ljubljana. If we will be short of personal vehicles to drive to the spot, we are considering to rent a bus. For this reason, we have to know as soon as possible how many people are coming and if you have your own means of transport. Please inform us about your arrival on d10.ljubljana@gmail.com. Let us also know if you are planning to arrive already on Thursday or if you are considering to come directly to the border.

On the border we will stay in two camps. Each camp is located very close to the border with razor blade fence. The majority of the festival activities are going to take place in those camps. Do not forget to bring your camping equipment. Please also think about how can you help to manage the camps and activities in camps. If you have any idea how to help (either with kitchen or program etc.) please let us know on d10.ljubljana@gmail.com or on the spot. Internet connection will be provided.

After arrival to the border we are going to prepare camp (building tents…) and organize common life for next two days. In the evening there will be concert in the town of Bistrica ob Sotli. Concert is part of municipal festivities. Participants of the festival will have free entrance. On Saturday during the day there will be workshops and assemblies. The content of some workshops is already defined, but new ideas and searching for synergies are very welcomed. In the evening we will try to have a picnic on the section of the border were only little bridge separates two countries. In the camp on Croatian side of the border the day will be concluded with concert. In the camp on Slovenian side of the border there will be little movie festival and possibly also a concert. On Sunday we will have concluding workshops and assembly.

The modalities of actions are going to be decided together in the framework of assembly. We will have to look for consent between local organizers and participants of the festival, among them asylum seekers from both sides of the border. The aim is to achieve our common goals:

1. Make visible our protest against repression on migrants, militarization of borders and closure of Balkan Route;
2. Strengthen relations and solidarity between refugees, activists and local community on the border;
3. Encourage long term collaboration along the Balkan Route and common activities in the region with the aim to drill various holes in the fenced border and build various bridges across.

 

More information on:

https://www.facebook.com/defencing/

https://www.facebook.com/FrontaBrezMeja/

Freedom of movement for everyone!

For de-fenced life!

Preparation group of Defencing festival from Zagreb/Kumrovec/Bistrica ob Sotli/Ljubljana

The French Government is Running Scared (Call for resistance against the government and for continuing strikes, blockades and occupations) #nuitdebout

A statement published in Libération on 17 June: Five dozen intellectuals, activists, and trade unionists call for resistance against the government and for continuing strikes, blockades and occupations. Translated by David Broder. 

So here we see it. Their great fear, and their great efforts to try and hide it by playing the tough guy who won’t give in. We’ve been expecting it for months, and here it is: they’re waving around the threat of banning demonstrations. The height of the unacceptable? With this government, something worse might always be around the corner. This is the same government that cynically commemorates the 1936 strikes of the Popular Front era. It may well defend its own interests, the interests of the powerful, the interests of profits and money. That makes sense — that’s the fight it’s waging. But if only it’d rein in its celebrations and recuperation of a past it never stops trampling underfoot.

The government’s running scared: nothing surprising, there. Given our solidarity in the face of the authorities and their armed might, the government does indeed have something to be afraid of. How much testimony is there of the demonstrators who — without a second thought — take care of the injured despite the tear gas, the truncheon blows and the sting grenades? How many images have there been of injured people whom the police continue to beat as they lie on the ground, and of the chains of people spontaneously forming to surround and protect them? How many initiatives, texts, rallies have there been, resolute in their support against people being remanded in custody, indicted and handed unjust sentences? And how many police have been charged for all the demonstrators who’ve been wounded, mutilated or had their eye put out, or those in a coma?

President Hollande, prime minister Valls and their allies want to break this enormous wave of demonstrations we have seen, with hundreds of thousands taking part. They wage their war on all fronts: through an unbound physical violence; through the judicial violence of magistrates-on-command who imprison and break lives; through a media violence made up of disinformation and defamation; through the anti-democratic violence struck by 49-3 [rule by decree used to push the Labour Law past parliament], bans on demonstrating and house arrests in the name of the state of emergency; and through the social violence inflicted on millions of women and men pushed into precarity or sacked. This government wants to do everything it can to hold back all the things it considers dangerous, and which through their convergence make up an immense power — from the working-class districts where people have been fighting police violence for years, to the migrant and undocumented people’s struggles, the mobilised trade unionists, and the students and the high-schoolers who won’t give an inch. Their determination is powerful, as is the feeling that people, collectives and organisations who never or barely spoke to each other previously are now coming together, for the first time or once again. A breakthrough has been made: and it will long be of lasting importance.

Contempt

We’ll never convince those who own this world — and we’re not trying to. But as against the all-powerful ruling discourse, we can persuade those who know the everyday violence first hand. The violence of social contempt and the gulfs separating us from the propertied. The violence of the employment-blackmail that drives people to accept everything, shattering solidarity and sometimes even people’s dignity. The violence of suffering, unemployment, work, being forced to compete, management by obedience. The violence of profiling and discrimination. The forces of order: but what order? The social order of tax evaders, the stock exchange and the financial markets.

A few broken windows at the banks, insurance companies or supermarkets count for nothing compared to this violence. However appropriate you think they are, these actions are, at root, questions. What is a bank, and what is the financial tragi-comedy behind it? Brecht summed it up in one line: “What is the robbing of a bank compared to the founding of a bank?”. We’d struggle to believe that the violence in this world is a matter of broken windows. The media are good at that, with their scoops and their loop-broadcasting of the same images, their shameful picking and choosing. But there’ll be a time when that doesn’t work any more: and it seems that this time has come.

The bosses can stop bossing us around: we don’t need them. But when the rubbish collectors, the dockers, the electricians, the railworkers, the oil refinery workers, the hospital and education personnel, the postworkers, the casual workers stop working, then everything they provide us with immediately becomes visible, more evident. Whatever this government brings, we’ll keep demonstrating — and how! But not only that. We’ll keep going with strikes, blockades and occupations. These are the weapons of those who don’t have much. But these things can strike much harder than their truncheons and their batons.

Signatories
Pierre Alferi (writer), Jean-Claude Amara (spokesperson for Droits devant !!), Nathalie Astolfi (teacher), Ana Azaria (president of Femmes Egalité), Igor Babou (academic), Etienne Balibar (philosopher), Ludivine Bantigny (historian), Amal Bentounsi (Urgence Notre Police Assassine), Eric Beynel (spokesperson for Solidaires), Daniel Blondet (anti-imperialist activist), Antoine Boulangé (teacher), Claude Calame (historian), Laurent Cauwet (editor), Manuel Cervera-Marzal (sociologist), Déborah Cohen (historian), Christine Delphy (sociologist), Alain Dervin (teacher), Paul Dirkx (sociologist), Joss Dray (photographe),Julien Dufour (sociology PhD student), Jules Falquet (sociologist),Eric Fassin (sociologist), Samantha Faubert (Hispanist), Sophie Fesdjian (anthropologist, teacher), Alain Frappier (illustrator), Désirée Frappier (screenwriter), Bernard Friot (sociologist), Luc Gaffet (CGT union activist), Fanny Gallot (historian), Franck Gaudichaud (political scientist), Valérie Gérard (philosopher), Céline Gondard-Lalanne (spokesperson  for Solidaires), Nahema Hanafi (historian), Samuel Hayat (political scientist), Eric Hazan (author, editor), Catherine Jardin (editor), François Jarrige (historian),Fanny Jedlicki (sociologist), Claude Kaiser (anti-nuclear activist),Leslie Kaplan (writer), Patrice Lardeux (CGT activist),Mathilde Larrère (historian), Olivier Le Cour Grandmaison(academic), Pascal Maillard (academic and trade unionist),Philippe Marlière (political scientist), Bénédicte Monville-De Cecco (regional councillor (EELV) in the Ile-de-France), Olivier Neveux (art historian),Ugo Palheta (sociologist), Willy Pelletier (sociologist), Irène Pereira (sociologist), Roland Pfefferkorn (sociologist), Christian Pierrel (PCOF); Christine Poupin (NPA), Théo Roumier (cosignatory of trade union appeal ‘On bloque tout ì!’), Omar Slaouti (teacher),Federico Tarragoni (sociologist), Jacques Testart (biologist),Julien Théry-Astruc (historian), Michel Tort (psychoanalyst),François Tronche (CNRS research director), Marlène Tuininga (4ACG), Béatrice Turpin (activist filmmaker), Sophie Wauquier (lingust)

 

No cause for celebration!

On June 20 World Refugee Day is observed, but there are no causes for celebration. The illegitimate deal between the EU and Turkey is still in force, Frontex still pushes the endangered people into the sea, and Slovenia is still fenced. The relocation of people to another EU member state also does not work. The violent closure of the Balkan route has produced a humanitarian catastrophe in Greece, Turkey, and Syria. Meanwhile, people in the countries, where refugees come from, are still threatened by wars, unrest, and poverty. Dissenters are oppressed and endangered by the repressive state apparatus and extreme organizations.

We demand international protection and active and efficient inclusion policy for everybody. Only then will we be able to celebrate World Refugee Day.

International protection for everyone!
Equal rights for everyone!

Protirasistična fronta brez meja
Anti-racist front without borders

Rog ni utopičen, Rog je izrazito topičen

Na opis Tovarne Rog, njenih uporabnikov in njenih dejavnosti, kakršno je podal dr. Gregor Tomc v intervjuju za Delo 13. junija 2016, je nujno odgovoriti. Tomc se je namreč odločil podati serijo pavšalnih sodb, ki so utemeljene na domnevnih dejstvih, o katerih se zdi, da je njihova resnica prej predpostavljena kot ugotovljena. Tisto, kar v teh izjavah terja odgovor, pa ni zgolj njihova neresničnost ali njihova nastrojenost, temveč njihova povprečnost in klišejskost. Če kaj, potem je Tomc ponudil povzetek tega, kar si o Tovarni Rog misli neki nemajhen del slovenske levo-liberalne javnosti, in to v izrazito arogantnem, pokroviteljskem tonu in s skoraj popolnim nepoznavanjem dejavnosti, ki v Rogu dejansko potekajo.

Zato ta odgovor ni zgolj odgovor Tomcu, temveč tudi njegovemu mišljenjskemu horizontu, ki je zaznamovan z zgodovinsko specifično izkušnjo alternative kulture osemdesetih. Skratka, pozicijo, ki je nagnjena k razumevanju upora predvsem skozi prizmo kulturne transgresije in ki je, čeprav zgodovinsko pomembna, nezmožna na ustrezen način artikulirati sedanjost zaradi omejitev, ki temu horizontu pritičejo. Horizontu, ki v povezavi s serijo v intervjuju natrosenih klišejev omogoča nekritično projekcijo preteklosti v sedanjost ter tako funkcionira kot diskreditacija pod krinko neke izredno nenavadne pozicije dobronamernosti. Toliko slabše, ker so ti klišeji legitimirani s strani nekoga, ki je pripoznan kot strokovnjak za mladinsko in alternativno kulturo, se pravi področje, za katero naj bi po neki popularni predstavi v primeru Roga pravzaprav šlo.

Od Tomca tako izvemo, da gre pri Rogu za »tipičen skvot, kakršnih imamo na Zahodu ogromno«, kjer deluje predvsem »privilegirana mladina iz srednjih in višjih slojev, ki bo končala na uglednih položajih v firmah, bankah ali šolah«, ki vidi svet črno-belo, se zavzeto pogovarja o napredni politiki, se predaja temu, kar smatra za dobro, avtentično življenje, išče sama sebe in tako naprej. Skratka, zgodba Roga je po tej interpretaciji še ena zgodba mladih naivnih upornikov, ki se zaradi kombinacije mladostnega elana in zaletavosti gredo svojo mini revolucijo, v kateri berejo subverzivno literaturo, poslušajo glasno glasbo, spletajo promiskuitetne medosebne odnose, medtem ko živijo neko vsesplošno mladostniško patetiko, po kateri bi nemara lahko posneli kakšen coming of age film. Vse to pa je po Tomcu zgolj trening, del osebnostnega razvoja, dopolnjevanje protestniškega življenjepisa, ki bo omogočil nastanek novih levo-liberalnih kulturnih elit, profesorjev na FDV, morda celo kakšnega predsednika uprave večjega podjetja. Z drugimi besedami, v Rogu Tomc prepozna neke vrste ponovitev zgodbe lastne generacije.

Ni treba poseči po posebej premeteni argumentaciji, da uvidimo, kaj pri tej zgodbi nekako ne štima. Če bi se Tomc kakšen dan ali dva zadržal znotraj zidov Tovarne Rog, ki jo je po lastnem pričevanju nazadnje obiskal leta 2008, potem ne bi mogel izreči nečesa tako deplasiranega, kot je njegova pripomba o privilegirani mladini. Ob branju o domnevni privilegiranosti se je množica Rogovcev začela režati. Od kod mu tovrstni podatki, ni povsem jasno, lahko samo ugibamo, da se je preveč časa ukvarjal z literaturo o mladinskih subkulturah in premalo z razvojem sveta od devetdesetih dalje.

Po tem intervjuju bi se spodobilo najmanj to, da se bivši član Pankrtov, zdaj redno zaposleni profesor na faksu in mestni svetnik, človek srednjega ali višjega sloja, opraviči študentki, ki te dni prihaja v Rog, kljub temu da se preživlja z dvema službama. Morda tudi kateremu izmed brezposelnih in prekarno zaposlenih rogovcev med tridesetim in štiridesetim letom starosti, ki so se po članku norčevali glede tega, kateri izmed njih naj bi bil bolj privilegiran. Gotovo ne gre zanikati dejstva, da je velik del uporabnikov Roga mlajših od trideset let, vendar so v njem prav tako močno zastopane tudi druge starostne skupine. Brez dvoma lahko tudi rečemo, da je njihovo dohodkovno in premoženjsko stanje, čeprav raznoliko, pogosto precej daleč od tega, kar Tomc poimenuje »srednji ali višji sloj«.

Poleg ugibanja o starosti in poreklu rogovk in rogovcev je še posebej moteča interpretacija Roga kot kulturnega centra. Ne le da dejavnosti v poslopjih tovarne niso zgolj mladinske, temveč ravno tako niso zgolj kulturne in presegajo meje tistega, kar je bilo v intervjuju poimenovano kot zasledovanje dobrega življenja. Ni sicer posebej jasno, kaj naj bi bilo posebej narobe s tem, da je določen del prebivalcev Ljubljane začutil potrebo po javnem prostoru druženja, izmenjave idej, birokratskih in denarnih ovir osvobojenega sodelovanja, kreativnega ustvarjanja in predvsem povezovanja v neko skupnost, ki se vsak dan veča. Marsikdo bi nemara tu rekel, da je potrebe, na katere v tem smislu odgovarja Rog, mogoče zadovoljiti tudi drugače. Morda bi bilo bolje uporabnike zastonjske Rog telovadnice nagnati v fitnes centre za 80 evrov na mesec, tiste, ki se s praznimi denarnicami nahranijo v Rogovski kuhinji, na burgerje v bližnji okolici za 7,90 evra brez priloge, rock skupine, ki so Tomcu tako ljube, v prostore za vajo z najemnino, slikarje v neobstoječe ateljeje in tako dalje.

Toda, kot že rečeno, se dejavnosti ne končajo tukaj. Pravna pomoč, učenje slovenščine in, denimo, brezplačno striženje za begunce in migrantske delavce, priprava protestov proti rasizmu, organizirana humanitarna pomoč za čakajoče ob rezilnih ograjah slovenske meje in raznovrstna podpora izbrisanim so zgolj nekatere izmed socialnih dejavnosti, ki domujejo znotraj Roga. Vsi ti izrazi medčloveške solidarnosti so plod požrtvovalnega dela posameznikov in kolektivov, ki niso čakali na kakršnokoli zunanjo državno podporo, temveč so vzeli stvari v svoje roke in se začeli organizirati situacijam primerno. Skupaj s poslopjem bi se začelo rušiti tudi samoiniciativnost delujočih v njem, ki so v pomanjkanju državne odzivnosti na številna socialna vprašanja z mnogo truda vzpostavili svojevrstno socialno institucijo.

Posebej blodnjave so tudi opazke o domnevnem rogovskem intelektualnem dometu, ki bojda ne dohaja sodobnosti in ostaja pri neki zaprašenih avtorjih generacije ’68. Lokalni udeleženci predavanj in bralnih seminarjev poleg Marxa in Foucaulta berejo tudi mnogo kritik teh dveh avtorjev, se seznanjajo z najnovejšimi teoretskimi dogajanji, hkrati pa ne pristajajo na interpretacijo teorije, na katero očitno pristaja Tomc, ki le-to reducira na zgodovinsko sosledje bolj ali manj aktualnih trendov.

Če je kdo teoretsko v izostanku, je to prej nekdo, ki v postmodernističnem duhu politična stališča reducira na zgolj mnenja in razume teoretski razvoj analogno z razvojem kakšne rockovske glasbene scene, kot da bi bila teorija zmeraj zgolj neki trenutni trend, ki bolj ali manj odseva duha časa, in ne sistematično proizvajanje vednosti. Na dan, ko je bil objavljen intervju, na katerega odgovarjamo, je v Rogu potekala predstavitev nove srbske umetniško-teoretske revije Zent, za katero sta prispevke oddala, denimo, Alex Williams in Nick Srnicek, trenutno najpomembnejša predstavnika akceleracionizma, pristopa k vprašanju družbenega odnosa do tehnologije, ki se je začel resno razvijati šele pred manj kot desetletjem. Kdor pride na obisk v čitalnico, lahko okoli sebe najde ljudi, ki prebirajo Stieglerja, Latourja, Delando, ravno tako kot Marxa, Hegla in Foucaulta ter marsikaterega drugega avtorja vse nazaj do Platona. Debate pa se ne omejujejo zgolj na abstraktno teoretsko raven, temveč se dotikajo tudi bolj konkretnih zadev, denimo vprašanj kulturne politike, ki po Tomčevem rogovcev ne zanimajo kaj preveč. V Rogu se je diskutiralo o razpisni politiki JAK, o statusu samozaposlenega v kulturi, o privilegiranem statusu določenih kulturnih institucij in vseh drugih zadevah, ki se tudi neposredno dotikajo eksistence določenega dela rogovskih uporabnikov. Vljudno vabljen je Tomc tudi na katerega izmed mnogih kulturnih dogodkov, ki predstavljajo tako »visoko« kot »nizko« kulturo. Kdo ve, morda dobi pri tem kakšen napotek, kako preseči dihotomijo, ki je Rog v resnici nikoli ni priznaval in ki se gotovo ne ukine s tem, da se ustanovi institucija, ki deluje kot Cankarjev dom za ne-klasično glasbo.

V splošnem lahko potegnemo črto in presodimo, da so izjave v intervjuju usmerjene v zapopadenje Roga kot neke homogene celote neresnega mladeža, ki brani poslopje s precej konvencionalno skvotersko ureditvijo. V luči tega se zdi v zadnjih tednih pogosto izrečeni ali bolje zakričani stavek »Rog je naša prihodnost!« impotenten krik zmedene mladine, ki sanja, da bo preživela življenje v hipijevsko-pankerski komuni. Rog je nedvomno nekaj novega za ta prostor, zgleduje se seveda po tradiciji skvoterstva, vendar jo na številnih točkah tudi že presega. Rog je vzpostavljanje javnega prostora aktivne participacije, soodločanja o dejavnostih in rabi tega prostora, grajenje solidarnostne mreže in političnega opolnomočenja.

Čeprav bi nekateri v njem radi prepoznali zgolj tisto, kar razumejo skozi fantazmo marginalnih partikularnih skupin, je njegova ambicija veliko večja kot zgolj biti na margini. Je prostor, kjer se srečajo pripadniki generacije Y, rojenih po letu 1980, ki se na dnevni bazi soočajo s problemi brezposelnosti in brezperspektivnosti, kjer je redna zaposlitev zgolj tisto, za kar se ve, da so nekateri nekoč imeli. Srečajo se skupaj z mnogimi drugimi ljudmi, ki so bili soočeni z nezavidljivo situacijo že pred finančno krizo, kakor tudi s tistimi, ki jim gre malo bolje. Da ne bo pomote, tako kot Rog ni igrišče mladine višjega in srednjega razreda, ravno tako ni samo pribežališče zatiranih. Je splošni odziv na prekarizacijo dela, gentrifikacijo mesta in omejena sredstva aktivne participacije v skupnosti. Je glasen »Ne!« določenim trendom razgradnje medčloveških vezi, je upor proti ideji človeka kot zgolj mezdnega delavca in potrošnika.

Rog ni utopičen, Rog je izrazito topičen. Je prostor, ki tako iz simbolnih kot iz praktičnih razlogov ne bi smel stati na obrobju mesta. Je možno središče novega mesta, novega razumevanja mesta, ki je lahko trdna točka odpora proti kopici negativnih trendov sodobnosti, prek izumljanja novih oblik sobivanja. Ne fantazira o prihodnosti, ki prihaja, temveč rešuje svoje težave tu in zdaj. Rog je predvsem neko povabilo.

Že sama potreba in nujnost tega je nekaj, česar pank generacija na lovorikah zaspalih kulturnikov preprosto ne more razumeti. Primerjava med ljudmi, ki so jih po uporu, kakršenkoli je že bil, čakale službe, primerne za pripadnike srednjega in višjega razreda, ter tistimi, ki jim je nujno poskusiti izumljati nekaj drugega, ker več kot očitno ali nimajo ali ne bodo imeli enakih možnosti, je najmanj neokusna. Bolj kot karkoli drugega pa je očitni znak, da se morajo Tomc in dober del njegove generacije počasi umakniti s prizorišča, ker nimajo in mogoče nikoli več ne bodo imeli ničesar povedati. Za zdaj bo čisto dovolj, če se vzdržijo projiciranja pomanjkljivosti lastne generacije na pojave, ki jih ne zmorejo in ne poskušajo razumeti.

Nejc Slukan, pomočnik kuhinje, Tovarna Rog, objavljeno v Pismih bralcev v Delu, 17.6.2016

Skvot Ustvarjalne Platforme INDE – U. P. I.

NE OBLAST, TEMVEČ MOČ

Prihodnost je tukaj in zdaj: komunike iz Ustvarjalne Platforme INDE – U. P. I.

Iz ruševin smo zgradili nove temelje.

Iz zapuščenih prostorov izganjamo stare duhove in jim vračamo življenje.

Iz smeti bomo naredili instrumente, s katerimi bomo preglasili to monotono temačno brezizhodno stanje našega časa in prostora.

Petega oktobra 2014 smo se ljudje vseh vetrov odločili, da ne želimo biti del problema – temveč del rešitve: zato smo izvedli spontano samoorganizirano akcijo zasedbe dveh prostorov že deset let zapuščene in propadajoče tovarne INDE, kjer so dolga desetletja zaposlovali hendikepirane pod pretvezo družbenega vključevanja in integracije, ostale delavce pa za kopičenje dobička. Kjer je od začetkov »mladega kapitalizma« bil prostor ekonomskega izčrpavanja in izkoriščanja ljudi, kjer smo s svojim delom in idejami osvobodili ter postavili temelje za prostor solidarnosti, spoštovanja, avtonomije in pravice do samoorganiziranja.

S TEM DEJANJEM SI PRIHODNOST JEMLJEMO V SVOJE ROKE!

Akcija zasedbe in osvoboditve degradiranega INDE, ki smo jo izvedli pretežno brezposelni mladi ljudje, je nastala zaradi predolgega in sistematičnega pomanjkanja skupnih avtonomnih neprofitnih nekomercialnih prostorov na Obali. Le-ti so nujno potrebni, saj delujejo kot stičišče za vse ljudi, katerim se upira profitizacija in komercializacija kulture in družbe. Ker je takih prostorov na Obali daleč premalo, smo si novega ustvarili sami. Spoznali smo, da imamo moč, in ustvarili smo pogoje za neprofitno druženje, prosto ustvarjalno izražanje, ustvarjanje, izmenjavo idej in praks, koncertiranje, razstavljanje itd. Ker, ko govorimo o svobodi in emancipaciji, ne ločujemo med teorijo in prakso, upravljanje Ustvarjalne Platforme INDE temelji na gradnji politike »od spodaj v vse smeri« in ne na sprevrženi strankarski politiki ali drugih oblikah hierarhičnega delovanja. Naše vrednote so solidarnost, strpnost, harmonično delovanje, samoorganiziranje in skupnostno odločanje brez vsakršnih vodij in avtoritet.

A to ne pomeni, da je U. P. I. prostor, odprt za vse: smo netolerantni do netolerantnih, zato INDE ni prostor za nacionalizem, sprevrženo domoljubje, rasizem, homofobijo, seksizem, pizdematerizme in ostale prakse in ideje diskriminacije.

Garaškemu delu peščice ljudi na začetku smo se kmalu pridružili številni novi, ki smo prav tako z navdušenjem poprijeli za vsako delo. Tako smo iz prostorov iznesli tri vedra uporabljenih igel, več kontejnerjev smeti in gradbenih odpadkov, popravili okna, vrata, zabetonirali luknje v tleh in stenah – in tako zapolnili tudi luknje v naših srcih. Osvobojena prostora smo očistili, čeprav se postopoma urejata in opremljata, sta že popolnoma pripravljena za druženje in organizacijo najrazličnejših kulturnih, umetniških in nestrankarskih družbeno-političnih dogodkov.

Naše skupno delovanje usmerjamo in organiziramo na rednih skupščinah, ki so instrument egalitarnega skupnega odločanja. Naš kolektiv, ki se iz dneva v dan povečuje, pa priča o tem, kako nujna je bila vzpostavitev tovrstnega prostora.

INDE smo zasedli zato, da pokažemo, kaj pomeni medsebojna solidarnost. Težimo k temu, da damo nov pomen besedam volja in zagnanost; da pokažemo, da mladi nismo leni, ampak da je celotna družba zasnovana tako, da onemogoča prosti razvoj naših potencialov. Z osvoboditvijo in vzpostavitvijo Ustvarjalne Platforme INDE dokazujemo, da si lahko s harmonijo delovanja različnih posameznikov, skupin in kolektivov vzamemo nazaj moč in tako aktivno rešujemo brezperspektivni položaj, v katerem smo se znašli.

DOKAZUJEMO, DA NE POTREBUJEMO VELIKO, DA USTVARIMO OGROMNO!

INDE SMO ZASEDLI ZATO, DA SI POD LASTNIMI POGOJI USTVARIMO PROSTOR, KJER LAHKO RAZVIJAMO VSE ČLOVEŠKE, MIROLJUBNE, KULTURNE, DRUŽBENE IN ZABAVNE STVARI, KI NAM JIH TRENUTNI SISTEM OZIROMA TRENUTNO STANJE NE OMOGOČA.

Nekdanjo tovarno INDE, nekdaj simbol opustošenja in razdejanja naše družbe in lokalnega okolja s strani lokalnih, državnih in globalnih političnih in gospodarskih elit, smo pretvorili v simbol možnega in nemožnega, vsega lepega in tistega, česar si želimo.

Mi smo tisti, na katere smo čakali! Mi smo zapuščina devastacijske socialno-ekonomske bombe. Zasadili smo seme upanja in upora, da se ne mislimo sprijazniti s trenutnim stanjem, temveč ga želimo spremeniti glede na naše potenciale, potrebe in želje. Zato zasedba, osvoboditev in vzpostavitev Ustvarjalne Platforme INDE – U. P. I., poleg vsega napisanega, opozarja še na:

• preteklo izkoriščevalsko politiko lastnikov tovarne INDE, saj sta trenutna lastnika, propadla gradbena podjetja Kraški Zidar in Konstruktor (oba v stečaju), dolžna skupno preko 650 delavkam in delavcem več kot šest mesečnih plač, prispevke, regres, odpravnino itd.;
• brezizhodno stanovanjsko problematiko mladih, neustrezno stanovanjsko politiko in visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi in širše ter na katastrofalno družbeno stanje, v katerem živimo;

• vedno večje število revnih in tistih, ki so na pragu revščine kljub zaposlitvi, ter povečanje števila brezdomnih;

• propadanje številnih zapuščenih prostorov v lokalnem okolju tako poslovnih kot stanovanjskih in potrebo po problematiziranju svetosti zasebne lastnine kot take, saj bi lahko številna prazna stanovanja v rokah bank namenili ljudem za bivanje, oziroma prazne poslovne prostore namenili ljudem za ustvarjanje, kreativnost in druženje;

• komercializacijo mladinskih klubov, centrov, organizacij in njihovoodvisnost od lokalnih oblastnikov in ostalih financerjev ter nauničevanje javnih skupnostnih prostorov;

• pritlehno individualizacijo ljudi, v katero nas sili obstoječa družba.

Naš duh bo nemiren vse dokler si vsi ne bomo mogli pod lastnimi pogoji krojiti svoje prihodnosti. 

Vse posameznice, posameznike, društva, iniciative, gibanja, zavode, kolektive prosimo za aktivno podporo, solidarnost in širjenje ter deljenje informacij o Ustvarjalni Platformi INDE – U. P. I.

Koper, 21. 1. 2015

USTVARJALNA PLATFORMA INDE/PIATTAFORMA CREATIVA INDE

E-pošta: info@indeplatforma.org

Več o U.P.I.

Provisional Programme of NoBorder 2016

PROGRAMME

Provisional Programme of NoBorder 2016

Tuesday, July 12:
We start setting up the NoBorder Camp. Comrades from abroad arriving earlier and willing to help are welcome.

Friday, July 15:
Arrivals, first plenary, concert

Saturday, July 16:
1st day of the Balkan network meeting
During the day: NoBorder Graffiti
Evening: Disruptive Film Festival / Theater

Sunday, July 17:
Morning: caravan to the “relocation centers” around Thessaloniki
Midday/afternoon: 2nd day of the Balkan network meeting
Evening: Short Film Festival – Clips and Videos from external borders and from the Balkanroute

Monday, July 18:
Morning: caravan to the “relocation centers” around Thessaloniki
Afternoon: workshops: «European-­‐Mediterranean networking»
Workshops’ programme to be announced
At 20:00 plenary on the same subject
Evening: Theater: directed by Shamir (Syria) / Disruptive film festival

Tuesday, July 19:
Morning: caravan to the “relocation centers” around Thessaloniki
Afternoon: workshops: «Migrants’ self­‐organizing»
Workshops’ programme to be announced
At 20:00 plenary on the same subject
Evening: Disruptive film festival

Wednesday, July 20:
Morning to afternoon: protests at the detention centers at Paranesti (Drama) and Xanthi.
Evening: Concert: Baris Bal Trio (Istanbul/Thessaloniki) / Theatrical act by Rhiad (Tunisia)

Thursday, July 21:
Morning: caravan to the “relocation centers” around Thessaloniki
Afternoon: “Migrants’ Pride” protest in the center of Thessaloniki
Evening: Concert

Friday, July 22:
Afternoon: workshops: «Networking of self­‐organized structures»
Workshops’ programme to be announced
At 20:00 plenary on the same subject
Evening: Disruptive film festival

Saturday, July 23:
All day: protest at the Greek/Turkish borders at Evros fence

Sunday, July 24:
Closing workshops day / Closing plenary

More about: No border camp
______________________________________________________

* A protest at Idomeni is under consideration (possible date: Friday, July 22)
** You can apply for a presentation or workshop during the No Border Camp until June 25, 2016 here
*** The organizing assembly of 2016 NoBorder camp invites all comrades coming from abroad to stay in Greece beyond the days of NBC 2016 and participate also in the Ant-gold camp, at Megali Panagia, Chalkidiki – protest against the goldmine on Monday, July 25.

 

Avtonomna Tovarna Rog odpira možnost prihodnosti

Več tednov trajajoča intenzivna kampanja za neomejen rok uporabe Tovarne Rog je kulminirala v spontani, množični in odločni reakciji na zahrbten napad, ki ga je župan Jankovič ukazal, sredi noči iz nedelje na ponedeljek 6.6.2016 pa izvedla paravojaška združba Valina z neonacisti v svojih vrstah. Če se je še nedavno župan Jankovič oholo pridušal, da bo uporabnike in uporabnice Tovarne Rog izselil na silo, nato pa se ni ogradil od ravnanja Valine, sedaj ta isti župan že nekaj dni mirno molči, komunikacijo pa prepušča svojim načelnikom za posebne manipulativne operacije, konkretno Urošu Grilcu, ki si je sredi občutljive situacije le nekaj dni po nočnem napadu po ponovnem poskusu vzpostavitve dialoga s strani uporabnikov in uporabnic Roga drznil lastnoročno spisati sklepe, ki jih nikoli ni bilo, in jih medijem servirati kot uradno informacijo.

Ne glede na nasilje in manipulacije s strani MOL, je danes v sredo 15. junija 2016 situacija v Tovarni Rog precej drugačna kot pred dvema tednoma. Varnostniki in policija nimajo več vstopa na ozemlje tovarne, kotrolo nad prostorom so prevzeli uporabniki in uporabnice. Še tiste prisotnosti MOLa, ki je bila v preteklosti tolerirana, je zaradi nizkotnega napada s strani njenih plačancev konec. Rog je postal Avtonomna tovarna Rog, cel teden pa je zaznamovala neskončna eksplozija dogodkov in drugih aktivnosti. Prebivalci in prebivalke Ljubljane so se v političnem konfliktu med prakso solidarnosti in avtonomije, kakor se izraža že 10 let v Tovarni Rog, in med avtoritarno oblastjo MOL, jasno opredelili. Ne samo z objavami na socialnih omrežjih in v medijih, temveč tudi s svojimi telesi v trenutku, ko je to zares štelo. Neomejen Rog uporabe, ki se je še do nedavnega zdela preveč daljnosežna vizija, je sedaj realnost, boj za skupno v mestu in za mesto skupnosti stopa v novo fazo. Nujen sestavni del je artikulacija tega, kar smo že naredili in razmislek o tem, pri čem je potrebno vztrajati v prihodnje.

1. Uporabniki in uporabnice Tovarne Rog držimo svojo besedo. Že dolgo pred zadnjo eskalacijo s strani Mestne občine Ljubljana smo uporabniki in uporabnice Roga javno sporočili, da bomo zastavili svoja telesa in fizično preprečili morebitne poskuse rušenja oziroma nasilen prevzem kontrole nad tovarno. To je tudi natančno to, kar smo naredili. Tistim, ki so se ob naših napovedih sarkastično nasmehnili, češ da gre za napihovanje peščice prenapetežev, ne moremo zameriti ničesar. Živimo namreč v družbi, katere uradni predstavniki v obliki sindikalnih vodij in predsednikov strank nenehno bojevito razglašajo svojo nepopustljivost in pogum, nato pa se ob prvi priložnosti postrojijo za interesi kapitala in avtoritarne oblasti. Dejstvo, da najbolj osnovna politična gesta – ostati zvest javno izrečenim obljubam – vzbuja takšno presenečenje in občudovanje, veliko pove o naravi sodobne družbe.

V tednu, ki ga je zaznamovala odkrita konfrontacija z avtoritarno oblastjo je postalo jasno, da je največji zločin, ki so ga v očeh oblasti uporabnice in uporabniki Roga zagrešili, ta, da držijo svojo besedo. Bodisi ko gre za solidarnost od spodaj z migranti in migrantkami, bodisi ko gre za obrambo avtonomije Tovarne Rog. Ta drža pa skupaj s transparentnostjo pogovorov onemogoča uporabo preizkušene metode deli in vladaj. Ob izsiljevanju in napovedi agresije smo občini in njenemu velikemu šefu Zoranu Jankoviču dali vse možnosti za časten umik, bili smo potrpežljivi, skušali smo mu dopovedati, naj vendarle vklopi razum in se ne prepusti otročjim čustvom ter svetovalcem, ki si mu ne upajo odkrito povedati resnične situacije na terenu. Toda ne, župan je moral sredi noči poslati svoje neonacistične prijatelje in njihovo paravojaško tolpo nad uporabnike in uporabnice Roga. Slednji seveda nismo mogli narediti nič drugega kot da izpolnimo našo zavezo pred prebivalci in prebivalkami Ljubljane in smo uboge fante, polne sovraštva in agresije, na skupnosten in odločen način vrgli čez prag in niti policija jim pri tem ni mogla prav nič pomagati. Tovarna Rog je s tem dejanjem samoobrambe postala Avtonomna Tovarna Rog. To je sicer nadvse neugoden začasen razplet za mestnega šerifa, nam pa nalaga nove odgovornosti, ki jih moramo biti sposobni prepoznati, jih sprejeti za svoje in jim ostati zvesti tudi v prihodnje.

2. Ljubljana podpira Avtonomno Tovarno Rog in jo jemlje za svojo. Reakcija mesta, njenih prebivalcev in prebivalk ter številnih neformalnih iniciativ in uradnih institucij na boj Avtonomne Tovarne Rog brez dvoma priča o izjemno močni podpori s strani mesta Ljubljana. To ni nobeno presenečenje, saj je Avtonomna tovarna Rog avtentičen izraz potreb in želja tistega dela družbe, ki je v času neoliberalnega napada na pogoje življenja potiskan na robove družbe, v prekerne in negotove življenske situacije. Če je Ljubljana tovarna Rog ustvarila kot avtonomni prostor in kot politični, socialni in umetniški laboratorij, je to naredila zato, ker tak prostor in tak laboratorij potrebuje. Pred desetimi leti je bila z osvoboditvijo propadle tovarne izpod komande kapitala in avtoritarne oblasti, odprta možnost drugačnega razvoja v mestu, ki bi izhajal iz potreb njegovih prebivalcev in prebivalk ter z njihovih polnim angažmajem. Ta možnost je bila nato v letih, ki so sledila realizirana skozi preplet odnosov in angažmaja realizirana skozi številne iniciative kot kontinuirana družbena in politična praksa.

 Plaz podpore iz tako različnih koncev kot so olimpijski prvak v veslanju ali gruča akademskih andragogov in pedagogov potrjuje splošno razširjenost temeljne analize o tem, da še živimo v družbi, v kateri na vsakem koraku oblast neti konflikte in razkraja skupnosti z namenom, da bi nad tem kaosom in uničenjem potem neovirano vladala in pobirala smetano za peščico priviligiranih. Nobeno presenečenje ni, da v odločnem in dostojanstvenem odporu uporabnikov in uporabnic Tovarne Rog marsikdo prepozna samega sebe. Ne samo na robu družbe, tudi na delovnih mestih, kjer kraljujejo mali šefi in dodelane strategije nevtralizacije upornih, je za marsikoga upreti se preveč težavno, toda plaz podpore Rogu priča o tem, da je tista produktivna in uporna sila, ki Rog poganja, tudi sicer široko prisotna v družbi. To je tisto, o čemer priča dejstvo, da so ljudje množično sprejeli barikade na vhodu v tovarno kot nujen samozaščiten ukrep, zajeti roza bager, ki je nasedel na uničevalnih čereh župana Jankoviča, pa povdignili v simbol dostojanstvene obrambe skupnega. V luči jasno definiranega konflikta med avtoritarno oblastjo in samoorganizacijskim potencialom skupnosti so se ljudje nemudoma prepoznali v tistem, kar bi kdaj prej obveljalo za kaznivo dejanje ali nastopaštvo. Hitrost, s katero so se po socialnih omežjih razširile afirmativne fotografije roza bagerja, je indikator stopnje podpore, ki jo Tovarna Rog uživa med prebivalci in prebivalkami Ljubljane in regije.

3. Horizont boja Tovarne Rog je avtonomija in skupno. Zadnji teden predstavlja izziv tudi za Tovarno Rog, ne samo za mesto in oblasti. Po tednih kampanje “Za neomejen Rog trajanja,” ki je z množično spontano mobilizacijo kulminirala v jutru po napadu Valine, je potrebno zbrati teoretski pogum in drznost in prepoznati, da v Tovarni Rog ne gre za droben mehurček, ki si ga uprizarjajo istomisleči, temveč za resen političen proces, ki bo v temeljih vplival na to, v kakšnem mestu in družbi bomo živeli v prihodnosti. Če je zasedba vojašnice na Metelkovi leta 1993 odprla možnost antinacionalistične politike sredi tranzicijskega opustošenja, je Rog odprl možnost gradnje skupnosti sredi neoliberalnega opustošenja. Niti ena niti druga zasedba te osnovne obljube nista izdali in še danes nove in nove generacije odkrivajo, kaj pravzaprav te možnosti lahko pomenijo v praksi.

Če imajo ljudje čas in energijo, da ustvarjajo v Avtonomni tovarni Rog, je to tudi zato, ker na lokalnem neoliberalnem trgu njihovo znanje in čas niso vredni nič. Soočeni z lastno odvečnostjo v odnosu na ta trg številni ne sprejemamo poti pobega, ki so za nas uradno predvidene: umik v družino, različne vrste destruktivnih odvisnosti, cinizem in depresija. Našo prekerno situacijo razumemo kot pozicijo, s katere vstopamo v boj za to, da imajo naša življenja vendarle nek smisel. Tovarna Rog je produkt odvečnih in odrinjenih ter hkrati orodje organiziranja za zagotovitev novih družbenih pravic. Ne glede na vse teoretske pretenzije neoliberalnemu režimu, ki je ukinil povezavo med dostopom do družbenih pravic in delom, ne uspe hkrati tudi ukiniti potrebe po teh pravicah in bojev, ki okoli tega vsepovsod vznikajo. Boj za Tovarno Rog predstavlja enega od mnogih momentov v tem boju. Kot zgolj eden od momentov hkrati pomeni tudi poziv za ustvarjanje novih prostorov in praks avtonomije drugje in izven Roga.

4. Organizirana skupnost, ki si zaupa, se je zmožna zoperstaviti nasilju oblasti in fašističnih huliganov. In edino ona. Ne glede na to, kaj pravi uradna ideologija o režimu demokracije in pravne države, ki nam vlada, je nasilje v Tovarni Rog v zadnjem tednu postalo realnost. Privzelo je tri različne oblike: znan vdor paravojaške formacije v službi MOL; napad fašističnih huliganov; in grožnja s policijsko intervencijo, ki je vseskozi v zraku. Do realizacije tretje oblike (še) ni prišlo, toda že sama njena možnost kot nekaj, kar se lahko zgodi v naslednjem hipu, je dovolj, da lahko govorimo o nasilju. Vzpostavila se je veriga oblasti, ki je ne glede na navidezne tenzije, homogena glede temeljnega projekta zatiranja pogojev samoorganiziranega delovanja v mestu Ljubljana: uradna politična oblast MOL – zasebne paravojaške formacije – ulični fašistični huligani – policija. Dokler bo tandem kapitala in države uspeval ohranjati moč nad celoto družbenega življenja, do tedaj bo ta veriga oblasti ostajala trdna in naivno bi bilo staviti na to, da bi se z enim členom borili proti drugim. Edino kar na dolgi rok deluje je razvoj lastne avtonomne moči, ki je sposobno zdržati pritiske s strani oblasti v vseh njenih oblikah.

 Uporabnice in uporabniki Tovarne Rog smo v zadnjem tednu pokazali, da se je možno nasilju zoperstaviti. Ne gre podcenjevati dejstva, da smo uspešno odbili vse napade in iz tovarne naredili še bolj varen in odprt prostor. To ni mala zmaga, tudi se ni zgodila kar sama od sebe in pomembno je ohraniti spomin na to, da smo to storili skupaj ter iz tega črpati zaupanje za nove situacije, ki še pridejo. Včasih je potrebno iti onkraj lastnih blokad in zaupati tudi tistim med nami, ki se morda lažje znajdejo v situacijah nasilja, s katerimi nas proti naši izbiri soočajo oblasti in njihovi lojalni pomagači. Dovolj imamo skupne kilometrine, da lahko z vso mirnostjo in preudarnostjo rečemo, da je antifašisizem samoobramba in da si zaupamo v tem, da bomo skupaj z ramo ob rami tudi v prihodnje gradili Avtonomno tovarno Rog kot antifašističen in avtonomen prostor. Tudi to je del tvorjenja prostora, v katerem lahko uživamo v večeru poezije, gradimo vključevalno družbo za prekerce, migrante in ostale, ki smo potisnjeni na rob družbe.

5. Nova faza boja za skupno v mestu: proti izčrpavanju z poglobitvijo in disciplino. Izredno stanje se je navidez umirilo, toda to še ne pomeni, da je zgodbe konec. Potem, ko jim z neposrednim nasiljem ni uspelo, so oblasti preklopile na drugi scenarij – taktika izčrpavanja in nato nov krog nasilja. To je sedaj priložnost, da se resno pogovorimo o tem, kaj se je pravzaprav že zgodilo in v kaj lahko Avtonomno tovarno Rog spremenimo v prihodnje. Izredne situacije imajo to odliko, da odprejo prostor in pospešijo procese, za katere so sicer potrebna leta. Artikulacije, refleksije in analize pršijo na vse strani, pomembno je ustvariti nek dinamičen prostor, v katerem vse to lahko funkcionira kot del enotnega procesa preoblikovanja, v katerem bodo posamezne vizije še bolj konkretizirane v konkretnih prostorih, iniciativah in praksah. Tudi ob prepoznavanju nuje fizične obrambe in dnevnega političnega in medijskega boja se moramo biti sposobni zbrati in se iskreno in osebno vprašati, kaj bomo iz Roga naredili v prihodnje. Vsa orodja, ki nam pri tem lahko pomagajo, so izjemno dobrodošla: od lastnih medijev do kolektivnih refleksij in novih samoorganiziranih iniciativ v zvezi s konkretnimi temami. Med njimi so zagotovo: prekernost; nova revščina; gentrifikacija; avtonomni mediji; skupnostno izobraževanje; avtonomni prostori; integracija od spodaj; samoorganizirana solidarnost; antifašizem v času nemirov; migracije in še in še.

 Skozi vse te procese, ki šele pridejo, ne smemo pozabiti, da je možnost zanje odprla šele skupna akcija, ko smo naša telesa zastavili za obrambo Tovarne Rog in drug za drugega. Pogoj zanjo so bila številna srečanja, na katerih smo v vseh teh letih gradili odnose tovarištva, ponovno pa smo v ključnem momentu – kot pred meseci na Kotnikovi, ko smo fizično zaustavili vstajo sovraštva in ksenofobije – potrdili, da si dejansko lahko zaupamo. Zmožnost in voljo za delovanje na tej ravni je potrebno ohraniti tudi v prihodnje in medtem ko trajajo procesi pogajanj na drugih ravneh, ne smemo pozabiti, da do Tovarne Rog in njene avtonomije nismo prišli prvenstveno preko pogajanj z oblastmi, niti zaradi tega, ker smo simpatični in lepo oblečeni ter obvladamo jezik tehnokratov. Tudi od tega, koliko nam bo uspelo ohraniti trezne spomine na telesne momente boja in jih investirati v nov krog delovanja, bo odvisna ne samo prihodnost Avtonomne tovarne Rog, temveč tudi prihodnost mesta Ljubljana in širše regije. Našo prihodnost si jemljemo nazaj.

Uporabnice in uporabniki Avtonomne Tovarne Rog

From Paris to Europe, let`s unite the struggles!

Dieser Post ist auch verfügbar auf: German

The class conflict in France marks the most recent escalation of the struggle of European movements against the austerity policies of the ruling neo-liberal elites. Ironically, of all countries it is in France, the country of an authoritarian state of emergency and a strengthened nationalist block, where fierce resistance is currently forming against labor law reforms, the so-called “Loi travail El Khomri”. The frontline of the struggle against austerity and precarization, which has shaken the whole of Europe in the recent past, has been pushed further to the North.

The crisis of the government and the crisis of neoliberalism

We support the intensified class conflict under the extremely weak neoliberal government of the Parti Socialiste. There is now a massive opposition to the labor law, which pushed the approval rates of the government to a critical low. In spite of all the governmental attacks – blackmail, police repression and the enforcement of the law without parliamentary debate – unions representing the majority of the workers remain together with the social movements against the law. This struggle gave birth to the #nuitdebout process and the #Convergence des Luttes (“convergences of the struggles”). We see in this movement a rejection of the neoliberal mode of government as a whole, and an expression of a search for real alternatives from below.

At the critical point

With the political crisis in France and the momentum of union strikes and blockades in strategic sectors of the economy, the country has almost been brought to a halt. All oil refineries and 16 of the 19 nuclear power plants are affected by strikes, there are temporary blackouts all over France; two-thirds of the filling stations are running out of gasoline, workers in long-distance transport are on a 48-hour strikes, and an indefinite public transport strike is ongoing. The unions have announced a central mobilization to Paris on June 14th. Conservative estimates expect around 500,000 people to challenge the Loi Travail El Komri. This also puts pressure on the government of Manuel Valls. The radical forces in Paris have meanwhile sent out a transnational call for multi-scale blockades to all European movements. On June 11th we will come together in Place de la République and discuss how to make a real transnational convergence of struggles, towards a transnational social strike.

We must unite

The French movement should not remain isolated in its struggle against the precarity and austerity regime; after Greece, Italy and Spain, this has to stop. We have to fight back in a transnational campaign, bringing together trade unions and social movements, migrants and students, precarious and industry workers. Can we find common demands for a transnational collaboration? How to strike and act across the borders? How to reject the precarity and austerity regime? Let’s give ground to a common political initiative and reclaim material democracy.

Blockupy International
June 10th 2016