Rog ni utopičen, Rog je izrazito topičen

neomejen rog uporabe_izrez.jpg

Na opis Tovarne Rog, njenih uporabnikov in njenih dejavnosti, kakršno je podal dr. Gregor Tomc v intervjuju za Delo 13. junija 2016, je nujno odgovoriti. Tomc se je namreč odločil podati serijo pavšalnih sodb, ki so utemeljene na domnevnih dejstvih, o katerih se zdi, da je njihova resnica prej predpostavljena kot ugotovljena. Tisto, kar v teh izjavah terja odgovor, pa ni zgolj njihova neresničnost ali njihova nastrojenost, temveč njihova povprečnost in klišejskost. Če kaj, potem je Tomc ponudil povzetek tega, kar si o Tovarni Rog misli neki nemajhen del slovenske levo-liberalne javnosti, in to v izrazito arogantnem, pokroviteljskem tonu in s skoraj popolnim nepoznavanjem dejavnosti, ki v Rogu dejansko potekajo.

Zato ta odgovor ni zgolj odgovor Tomcu, temveč tudi njegovemu mišljenjskemu horizontu, ki je zaznamovan z zgodovinsko specifično izkušnjo alternative kulture osemdesetih. Skratka, pozicijo, ki je nagnjena k razumevanju upora predvsem skozi prizmo kulturne transgresije in ki je, čeprav zgodovinsko pomembna, nezmožna na ustrezen način artikulirati sedanjost zaradi omejitev, ki temu horizontu pritičejo. Horizontu, ki v povezavi s serijo v intervjuju natrosenih klišejev omogoča nekritično projekcijo preteklosti v sedanjost ter tako funkcionira kot diskreditacija pod krinko neke izredno nenavadne pozicije dobronamernosti. Toliko slabše, ker so ti klišeji legitimirani s strani nekoga, ki je pripoznan kot strokovnjak za mladinsko in alternativno kulturo, se pravi področje, za katero naj bi po neki popularni predstavi v primeru Roga pravzaprav šlo.

Od Tomca tako izvemo, da gre pri Rogu za »tipičen skvot, kakršnih imamo na Zahodu ogromno«, kjer deluje predvsem »privilegirana mladina iz srednjih in višjih slojev, ki bo končala na uglednih položajih v firmah, bankah ali šolah«, ki vidi svet črno-belo, se zavzeto pogovarja o napredni politiki, se predaja temu, kar smatra za dobro, avtentično življenje, išče sama sebe in tako naprej. Skratka, zgodba Roga je po tej interpretaciji še ena zgodba mladih naivnih upornikov, ki se zaradi kombinacije mladostnega elana in zaletavosti gredo svojo mini revolucijo, v kateri berejo subverzivno literaturo, poslušajo glasno glasbo, spletajo promiskuitetne medosebne odnose, medtem ko živijo neko vsesplošno mladostniško patetiko, po kateri bi nemara lahko posneli kakšen coming of age film. Vse to pa je po Tomcu zgolj trening, del osebnostnega razvoja, dopolnjevanje protestniškega življenjepisa, ki bo omogočil nastanek novih levo-liberalnih kulturnih elit, profesorjev na FDV, morda celo kakšnega predsednika uprave večjega podjetja. Z drugimi besedami, v Rogu Tomc prepozna neke vrste ponovitev zgodbe lastne generacije.

Ni treba poseči po posebej premeteni argumentaciji, da uvidimo, kaj pri tej zgodbi nekako ne štima. Če bi se Tomc kakšen dan ali dva zadržal znotraj zidov Tovarne Rog, ki jo je po lastnem pričevanju nazadnje obiskal leta 2008, potem ne bi mogel izreči nečesa tako deplasiranega, kot je njegova pripomba o privilegirani mladini. Ob branju o domnevni privilegiranosti se je množica Rogovcev začela režati. Od kod mu tovrstni podatki, ni povsem jasno, lahko samo ugibamo, da se je preveč časa ukvarjal z literaturo o mladinskih subkulturah in premalo z razvojem sveta od devetdesetih dalje.

Po tem intervjuju bi se spodobilo najmanj to, da se bivši član Pankrtov, zdaj redno zaposleni profesor na faksu in mestni svetnik, človek srednjega ali višjega sloja, opraviči študentki, ki te dni prihaja v Rog, kljub temu da se preživlja z dvema službama. Morda tudi kateremu izmed brezposelnih in prekarno zaposlenih rogovcev med tridesetim in štiridesetim letom starosti, ki so se po članku norčevali glede tega, kateri izmed njih naj bi bil bolj privilegiran. Gotovo ne gre zanikati dejstva, da je velik del uporabnikov Roga mlajših od trideset let, vendar so v njem prav tako močno zastopane tudi druge starostne skupine. Brez dvoma lahko tudi rečemo, da je njihovo dohodkovno in premoženjsko stanje, čeprav raznoliko, pogosto precej daleč od tega, kar Tomc poimenuje »srednji ali višji sloj«.

Poleg ugibanja o starosti in poreklu rogovk in rogovcev je še posebej moteča interpretacija Roga kot kulturnega centra. Ne le da dejavnosti v poslopjih tovarne niso zgolj mladinske, temveč ravno tako niso zgolj kulturne in presegajo meje tistega, kar je bilo v intervjuju poimenovano kot zasledovanje dobrega življenja. Ni sicer posebej jasno, kaj naj bi bilo posebej narobe s tem, da je določen del prebivalcev Ljubljane začutil potrebo po javnem prostoru druženja, izmenjave idej, birokratskih in denarnih ovir osvobojenega sodelovanja, kreativnega ustvarjanja in predvsem povezovanja v neko skupnost, ki se vsak dan veča. Marsikdo bi nemara tu rekel, da je potrebe, na katere v tem smislu odgovarja Rog, mogoče zadovoljiti tudi drugače. Morda bi bilo bolje uporabnike zastonjske Rog telovadnice nagnati v fitnes centre za 80 evrov na mesec, tiste, ki se s praznimi denarnicami nahranijo v Rogovski kuhinji, na burgerje v bližnji okolici za 7,90 evra brez priloge, rock skupine, ki so Tomcu tako ljube, v prostore za vajo z najemnino, slikarje v neobstoječe ateljeje in tako dalje.

Toda, kot že rečeno, se dejavnosti ne končajo tukaj. Pravna pomoč, učenje slovenščine in, denimo, brezplačno striženje za begunce in migrantske delavce, priprava protestov proti rasizmu, organizirana humanitarna pomoč za čakajoče ob rezilnih ograjah slovenske meje in raznovrstna podpora izbrisanim so zgolj nekatere izmed socialnih dejavnosti, ki domujejo znotraj Roga. Vsi ti izrazi medčloveške solidarnosti so plod požrtvovalnega dela posameznikov in kolektivov, ki niso čakali na kakršnokoli zunanjo državno podporo, temveč so vzeli stvari v svoje roke in se začeli organizirati situacijam primerno. Skupaj s poslopjem bi se začelo rušiti tudi samoiniciativnost delujočih v njem, ki so v pomanjkanju državne odzivnosti na številna socialna vprašanja z mnogo truda vzpostavili svojevrstno socialno institucijo.

Posebej blodnjave so tudi opazke o domnevnem rogovskem intelektualnem dometu, ki bojda ne dohaja sodobnosti in ostaja pri neki zaprašenih avtorjih generacije ’68. Lokalni udeleženci predavanj in bralnih seminarjev poleg Marxa in Foucaulta berejo tudi mnogo kritik teh dveh avtorjev, se seznanjajo z najnovejšimi teoretskimi dogajanji, hkrati pa ne pristajajo na interpretacijo teorije, na katero očitno pristaja Tomc, ki le-to reducira na zgodovinsko sosledje bolj ali manj aktualnih trendov.

Če je kdo teoretsko v izostanku, je to prej nekdo, ki v postmodernističnem duhu politična stališča reducira na zgolj mnenja in razume teoretski razvoj analogno z razvojem kakšne rockovske glasbene scene, kot da bi bila teorija zmeraj zgolj neki trenutni trend, ki bolj ali manj odseva duha časa, in ne sistematično proizvajanje vednosti. Na dan, ko je bil objavljen intervju, na katerega odgovarjamo, je v Rogu potekala predstavitev nove srbske umetniško-teoretske revije Zent, za katero sta prispevke oddala, denimo, Alex Williams in Nick Srnicek, trenutno najpomembnejša predstavnika akceleracionizma, pristopa k vprašanju družbenega odnosa do tehnologije, ki se je začel resno razvijati šele pred manj kot desetletjem. Kdor pride na obisk v čitalnico, lahko okoli sebe najde ljudi, ki prebirajo Stieglerja, Latourja, Delando, ravno tako kot Marxa, Hegla in Foucaulta ter marsikaterega drugega avtorja vse nazaj do Platona. Debate pa se ne omejujejo zgolj na abstraktno teoretsko raven, temveč se dotikajo tudi bolj konkretnih zadev, denimo vprašanj kulturne politike, ki po Tomčevem rogovcev ne zanimajo kaj preveč. V Rogu se je diskutiralo o razpisni politiki JAK, o statusu samozaposlenega v kulturi, o privilegiranem statusu določenih kulturnih institucij in vseh drugih zadevah, ki se tudi neposredno dotikajo eksistence določenega dela rogovskih uporabnikov. Vljudno vabljen je Tomc tudi na katerega izmed mnogih kulturnih dogodkov, ki predstavljajo tako »visoko« kot »nizko« kulturo. Kdo ve, morda dobi pri tem kakšen napotek, kako preseči dihotomijo, ki je Rog v resnici nikoli ni priznaval in ki se gotovo ne ukine s tem, da se ustanovi institucija, ki deluje kot Cankarjev dom za ne-klasično glasbo.

V splošnem lahko potegnemo črto in presodimo, da so izjave v intervjuju usmerjene v zapopadenje Roga kot neke homogene celote neresnega mladeža, ki brani poslopje s precej konvencionalno skvotersko ureditvijo. V luči tega se zdi v zadnjih tednih pogosto izrečeni ali bolje zakričani stavek »Rog je naša prihodnost!« impotenten krik zmedene mladine, ki sanja, da bo preživela življenje v hipijevsko-pankerski komuni. Rog je nedvomno nekaj novega za ta prostor, zgleduje se seveda po tradiciji skvoterstva, vendar jo na številnih točkah tudi že presega. Rog je vzpostavljanje javnega prostora aktivne participacije, soodločanja o dejavnostih in rabi tega prostora, grajenje solidarnostne mreže in političnega opolnomočenja.

Čeprav bi nekateri v njem radi prepoznali zgolj tisto, kar razumejo skozi fantazmo marginalnih partikularnih skupin, je njegova ambicija veliko večja kot zgolj biti na margini. Je prostor, kjer se srečajo pripadniki generacije Y, rojenih po letu 1980, ki se na dnevni bazi soočajo s problemi brezposelnosti in brezperspektivnosti, kjer je redna zaposlitev zgolj tisto, za kar se ve, da so nekateri nekoč imeli. Srečajo se skupaj z mnogimi drugimi ljudmi, ki so bili soočeni z nezavidljivo situacijo že pred finančno krizo, kakor tudi s tistimi, ki jim gre malo bolje. Da ne bo pomote, tako kot Rog ni igrišče mladine višjega in srednjega razreda, ravno tako ni samo pribežališče zatiranih. Je splošni odziv na prekarizacijo dela, gentrifikacijo mesta in omejena sredstva aktivne participacije v skupnosti. Je glasen »Ne!« določenim trendom razgradnje medčloveških vezi, je upor proti ideji človeka kot zgolj mezdnega delavca in potrošnika.

Rog ni utopičen, Rog je izrazito topičen. Je prostor, ki tako iz simbolnih kot iz praktičnih razlogov ne bi smel stati na obrobju mesta. Je možno središče novega mesta, novega razumevanja mesta, ki je lahko trdna točka odpora proti kopici negativnih trendov sodobnosti, prek izumljanja novih oblik sobivanja. Ne fantazira o prihodnosti, ki prihaja, temveč rešuje svoje težave tu in zdaj. Rog je predvsem neko povabilo.

Že sama potreba in nujnost tega je nekaj, česar pank generacija na lovorikah zaspalih kulturnikov preprosto ne more razumeti. Primerjava med ljudmi, ki so jih po uporu, kakršenkoli je že bil, čakale službe, primerne za pripadnike srednjega in višjega razreda, ter tistimi, ki jim je nujno poskusiti izumljati nekaj drugega, ker več kot očitno ali nimajo ali ne bodo imeli enakih možnosti, je najmanj neokusna. Bolj kot karkoli drugega pa je očitni znak, da se morajo Tomc in dober del njegove generacije počasi umakniti s prizorišča, ker nimajo in mogoče nikoli več ne bodo imeli ničesar povedati. Za zdaj bo čisto dovolj, če se vzdržijo projiciranja pomanjkljivosti lastne generacije na pojave, ki jih ne zmorejo in ne poskušajo razumeti.

Nejc Slukan, pomočnik kuhinje, Tovarna Rog, objavljeno v Pismih bralcev v Delu, 17.6.2016

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: