Javni prostor – Prehod odprt vsem #squats

upindeposlovilnosporocilo

V Kopru je med oktobrom 2014 in julijem 2017 obstajal javni prostor, ki je bil dostopen vsem ljudem dobre volje, širokih misli in kritičnega razmišljanja. Ta prostor je zgodovinski dokaz, da je razpoka v neizprosnem neoliberalnemu sistemu možna, da je iz ruševin mogoče zgraditi nove temelje in zapuščenim prostorom vrnit življenje, kar so tudi besede z začetka manifesta nekdanjega kolektiva UPInde. V zgodovini bo ostalo zapisano, da je med letom 2014 in 2017 v Kopru obstajal otok svobode, emancipacije, solidarnosti, brezskrbnosti, sobivanja, strpnosti, antiseksizma, antikapitalizma in antifašizma.

Ko smo se petega oktobra 2014 ljudje vseh vetrov odločili, da ne želimo biti del problema, temveč del rešitve, in izvedli spontano samoorganizirano akcijo zasedbe dveh prostorov že deset let zapuščene in propadajoče tovarne INDE, smo pokazali da lahko z direktno akcijo in prostovoljnim delom postavimo temelje za prostor solidarnosti, spoštovanja, avtonomije, strpnosti in pravice do samoorganiziranja. Spoznali smo, da imamo moč, in ustvarili smo pogoje za neprofitno druženje, prosto ustvarjalno izražanje, izmenjavo idej in praks, koncertiranje, razstavljanje, nestrankarsko politično delovanje itd. To je bil prostor svobode in emancipacije, v katerem je skupnost, ki ga je oblikovala, delovala po principu »od spodaj v vse smeri«, brez vodij in avtoritet, s skupščino kot ključnim instrumentom egalitarnega skupnega odločanja. Ekonomija prostora je delovala na principu prostovoljnih prispevkov podpornikov in obiskovalcev ter s samoprispevki vseh članov kolektiva v obliki številnih prostovoljnih ur dela, vloženega tako v sanacijo in izgradnjo prostora kot v organiziranje in izvedbo programa.  A ta prostor ni bil odprt za vse: v UP Inde ni bilo prostora za nacionalizem, rasizem, homofobijo, seksizem, pizdematerizme in ostale prakse in ideje diskriminacije.

Ko pa so prakse in besede diskriminacije, nespoštovanja, izključevanja in nestrpnosti v večji meri presegle besede iz manifesta, je bilo kolektiva UPInde konec. Izključevanje članov kolektiva in bojkotiranje njihovega delovanja nista praksi strpnosti in solidarnosti, ograje niso del svobodnega prostora, pa čeprav se nekateri pretvarjajo, da je vse v redu, zaklenjena vrata in ključavnice ne izražajo odprtega prostora za vse, pa čeprav se nekateri delajo, kot da tega ne vidijo. Označevanje svojih komilitonov kot največjih sovražnikov, ker so javno opozorili, da so konformizem, formalizem in prijateljski odnosi s kapitalistom škodljivi za avtonomni prostor in skupnost UPI, so jasni znaki, da je med številne člane kolektiva UPInde, tako kot se to zgodi v mnogih drugih delih družbe, zajadrala zatohla provincialna miselnost, ki ne želi in niti nikoli ni želela spreminjati družbe, temveč ji odgovarja ohranjanje statusa quo, ki je škodljiv za široke množice izkoriščanih ljudi. Ko tiha (ali glasna) večina meni, da se nič ne da spremeniti in da je zasebna lastnina edina možna resnica in rešitev in naj bi bilo zato bolje, da se s tem nesprijaznjeni člani kolektiva sprijaznimo, in brez boja predamo kapitalistu tisto, kar smo skupaj gradili skoraj tri leta, je čas za umik.

Osvoboditev se je tako sprevrgla v kolaboracijo, solidarnost v sebičnost, od enakopravnega horizontalnega odločanja pa so ostale samo posamezne zaprte hierarhizirane skupine, ki so temeljile na izključevanju in zato so kaj kmalu besede dobrodošlice v avtonomen in javen prostor, ki je odprt vsem, zamenjale robustne table:

ZASEBNA LASTNINA – PREHOD PREPOVEDAN!

Eden od temeljnih problemov, ki je kljuboval razbitju kolektiva, je (ne)razumevanje širšega pomena avtonomnega prostora ter smiselnosti vztrajanja v boju za ohranitev, ki večini velikokrat izgleda kot v naprej izgubljen boj. Avtonomne cone so vedno v prekarnem položaju. So eksperimenti, nestalnosti in predstavljajo le del področja delovanja. Bistvo boja za obstoj takšnih prostorov ni le ohranitev fizičnega prostora, temveč odpiranje področij boja na širši ravni, nemalokrat preko eskaliranja konfliktov in opozarjanja ter razgaljanja globinskih problemov sistema in realnosti. V primeru resničnih groženj se je največkrat potrebno taktično odločiti, ali to področje boja še vedno naslavlja širša vprašanja, kaj ta boj pomeni za emancipacijo celotnega kolektiva, in ali se je, in do kakšne mere, vredno s tem ukvarjati. Tudi, ko veš, da je boj v smislu ohranitve avtonomnega prostora v naprej izgubljen, je odločitev o taktičnem umiku smiselna kot odločitev kolektiva, ne pa kot produkt pasivnega defetizma.

Jasno je, da si država ne more dovoliti, da se prostori solidarnosti in antiavtoritarnosti v okolju razpasejo, zato nas ne preseneča, da prihaja do odpora in najrazličnejših pritiskov. Stres je nemalokrat izjemno velik in ne delamo si utvar, da je poskus reapropriacije lastnih življenj lahkotno opravilo. Nenazadnje smo krizi zaradi prodaje tovarne Inde priča že leto dni. Zavedanje o tem niso paranoje, ampak soočenje z realnostjo, ki avtonomnim prostorom ni naklonjena. V kriznih trenutkih so zato ključni zaupanje, previdnost in temeljne teoretske debate ter kosenzualno odločanje o taktikah delovanja. Če tega ni, ni mogoče delovati, obenem je onemogočena tudi direktna akcija, na kateri delovanje v praksi temelji. Nezaupanje, nezmožnost poštenega dialoga in preprečevanje direktne akcije kaže na to, da je skupnost prišla do točke, ko so pogledi in ideje tako različni, da kreativno sobivanje ni več možno.

Koncept platforme razumemo kot prostor za različno razumevanje in delovanje. Nismo homogeni, ne želimo si tega. V UPI smo bili zaradi tega, ker je bilo možno sobivati v različnosti in najti lasten prostor v množici. Vrednote delovanja UPI so bila antiavtoritarnost, drznost, skrb in povezovanje z marginaliziranimi skupinami v družbi, solidarnost, medsebojno spoštovanje – vse to je bilo zapisano v manifestu, ki je bil sprejet skupno. Ker so ta načela danes za nekatere, ki so se odločili za netransparentno delovanje, le še fotokopirane črke na ostankih tiskanega pamfleta, za nas to ne more biti več prostor delovanja. Ker smo konsenzualnost v odločanju dojemali resno, smo v preteklosti večkrat odstopili od naših idej, ki so bile za nekatere sporne ali preveč radikalne (npr. oskrba z vodo in elektriko, plakatiranje, »pogajanja« s Krmcem itd.). Nikoli nismo tega nikomur očitali in ni razloga, da bi to počeli zdaj. Lahko pa očitamo grob in agresiven boj za prevlado, brez želje in volje po dialogu in trdem delu, da bi prišli so skupne rešitve. Vse to se je namreč v zadnjih mesecih dogajalo v UP Inde, tako na skupščinah kot po kuloarjih izven njih.

Inde je poleg ustvarjalne platforme ljudem ponujal varnejši prostor v tem norem svetu – bil je antiseksističen, antirasističen, solidarnostni, prostor, kjer smo skupaj delovali z vsem entuziazmom in strastjo, ker je naše sodelovanje temeljilo na zaupanju. Na tej osnovi so se v prostoru in času skozi principe in prakse delovanja ustvarili novi odnosi, ki v vsakdanjem življenju sicer niso običajni. Bolj kot sam prostor je potrebno braniti te. Ko pa se odnosi, ki naj bi temeljili na spoštovanju in zaupanju, skrhajo do te mere, da jih ni možno več popraviti, sporazumno odločanje ni več možno, torej ni več kaj braniti. Če prostor oz. njegova skupnost ne odpira in ne naslavlja več problematičnih vprašanj v svojem okolju, torej preneha biti družbeno odgovorna, se funkcija avtonomne cone konča. To se je zgodilo v UP Inde.

Skupščina je bila tisto orodje, ki je ta prostor držalo skupaj, omogočila je njegovo dolgoročno delovanje. Skupščina namreč zagotavlja, da vsak lahko dobi svoj glas, ki ne sme biti preglasovan ali zatrt. Seveda je to v praksi zaradi spontanih hierarhij, ki se vzpostavljajo v vsakodnevnem življenju, včasih tudi težko, vendar smo se tega vsi z navdušenjem učili. Tisti bolj tihi so morali spregovoriti, tisti bolj glasni pa se včasih utišati. Skupščina, ki temelji na sporazumnem odločanju in ne glasovanju, je orodje, ki preprečuje možnost vzpostavitve avtoritarnih hierarhij. Bili smo skupnost, ki se na širšem prostoru lahko uvrsti med tiste, ki so najdlje uspešno uporabljali ta institut odločanja, kar je glede na pisanost kolektiva (tako v praktičnem kot v ideološkem smislu) izjemen uspeh. Dokazali smo, da je to možno, da je možno slediti skupaj načelom etičnega in odgovornega delovanja. Glede na to, da so take prakse, z vsem, kar ustvarijo, dejansko nevarne ustaljenemu sistemu, pa je nespametno pričakovati, da ne bodo prišle v konflikt z različnim represivnimi organi oz. ustaljenimi normami. Tega se je treba zavedati, pričakovati, da konflikta ne bo, je nezrelo. Konflikt je intrinzični del delovanja takih skupnosti oz. prostorov, ki ga ne smemo razumeti tragično ali se pred njim ustrašiti.

Tragično pa je, ko se z nasilnimi in spektakelskimi manevri uveljavi princip izogibanja konfliktu s pravim sovražnikom in se obenem kompenzira tako, da se sovražnike išče znotraj skupnosti, ki se jih za nameček v projekciji, zaradi slabe vesti, kakopak, obtoži agresivnosti.

Ključni razkol se je v skupnosti začel dogajati zaradi nestrinjanja glede političnega delovanja UPI.

Očitki, da Indejanci niso hoteli biti politični, je iz trte izvit; v trenutku, ko vstopiš v skvot in začneš delovati, narediš politično dejanje, pa če se tega zavedaš ali ne. Uporaba političnih praks kot je skupščina je politično delovanje. Posvečanje zgolj iskanju užitka je prav tako politična pozicija, ki ima svoje posledice. Tudi nedelovanje, skrivanje in »čakanje, da mine«, je politična pozicija. Ker osebno je vedno tudi politično, temu se ne da ubežati.

Vstop in soustvarjanje avtonomnega prostora je jasna politična akcija in skladno s tem smo v manifestu UPI artikulirali našo skupno politično pozicijo. Veliko ljudi je imelo v začetku težave s sprejemanjem tega, vendar je bila ta pozicija oblikovana kolektivno, upoštevajoč številne strahove in pomisleke. Na žalost se je v zadnjih mesecih izkazalo, da so se stališča spremenila, da je manifest nekaterim članom skupnosti ves ta čas služil zgolj kot racionalizacija tega, da se lahko zabavajo na okupiranem svobodnem prostoru, v resnici pa ne verjamejo, da imajo do tega legitimno pravico – še huje, to, da okupirajo prostor, ki ga formalno nimajo v lasti, dojemajo kot kriminalno dejanje.

Z vstopom in delovanjem na okupiranem prostoru, s soustvarjanjem avtonomnega prostora smo javno izkazali naš odnos do koncepta zasebne lastnine. In prav ta odnos je ključen za razkol, ki se je zgodil v kolektivu. Pokazalo se je namreč, da mnogi ne verjamejo več (ali morda nikoli niso), da imajo legitimno pravico do zasedbe tovarne Inde. Argumenti, da se je vse spremenilo, ko je pred nas stopil novi lastnik z imenom in priimkom, z načrtom in vizijo za nekdanjo tovarno, nas ne prepričajo. Precej jasno je, da je novi lastnik nekdanjo tovarno Inde kupil vedoč, da je del prostorov okupiran in v njem deluje UPI in da se bo s skupnostjo na tem prostoru moral ukvarjati. Krmac je subjekt in produkt kapitalističnega sistema, ki smo se mu ves čas delovanja upirali in mu nasprotovali (ne le deklarativno, ampak z vsako našo akcijo, vsakim dogodkom, izpeljanim po načelih direktne akcije). V tem smislu torej ni nikoli bil in ni čisto nič drugačen od DUTB. Kot mnogi drugi, je novi lastnik tovarne Inde svoje premoženje ustvaril na račun presežne vrednosti, ki so jo pridelali delavci, in kot tak nikakor ne more biti deležen enakega odnosa kot ga imamo s kakšnim mezdnim delavcem, ki je postavljal ograje okoli Inde. Ne strinjamo se, da je kar samoumevno, da pred takim lastnikom sklonimo glave in pristanemo na karkoli od nas zahteva v zameno za to, da nam bo dovolil ostati v prostorih še nekaj tednov. Nič nismo zahtevali od nikogar, pa tudi pričakovali ne. UPI smo si vzeli sami, saj vemo, da se vsaka emancipacija in pravica izbori skozi lastni osebni angažma. Ne pristajamo na spremembo paradigme, ki po novem temelji na principu ponižnega čakanja na drobtinice »velikih«.

Ne smemo pozabiti, da ima tudi širša skupnost, ne le UPI, moralno pravico do uporabe Inde kot dediščine nekdanjega družbenega premoženja, ki je bilo nelegitimno podržavljeno in nato povečini uničeno in razprodano. Valter Krmac je le zadnji del verige kapitalističnih igralcev, ki so se ali se še bodo okoristili s posledicami razprodaje tega premoženja, na plečih navadnih delavcev. Če si torej na območje Inde vstopil brez zavedanja, da imaš do tega legitimno pravico, potem v osnovi ne bi smel/a stopiti v tak prostor, oz. si vstopil/a naivno.

Delovanje v UPI je od začetka temeljilo na principu direktne akcije, pa če je šlo za sanacijo objektov, organiziranje dogodkov ali za politično udejstvovanje. Direktna akcija je bila ključnega pomena za ohranitev prostorov tudi med poskusi DUTB, da bi nas izgnala med čiščenjem azbesta, prav tako je bila ključnega pomena pri obrambi Roga in večkrat v preteklosti za ohranitev Metelkove. Ko se v ključnih trenutkih direktno akcijo, ki je eno glavnih orodij antiavtoritarnih gibanj, začne razumevati in obsojati kot vandalizem, postane delovanje na takem prostoru nemogoče. Ne smemo dovoliti, da bi dediščina UPI pristala na to interpretacijo. Brez direktne akcije UPI namreč nikoli ne bi nastal. Ponižnost in ubogljivost nikoli nista bili vrednoti, ki bi ju UPI zagovarjal.

UP Inde in podobni prostori so na margini, a to ni njihova slabost, ampak moč; v mainstreamu na tak način namreč ni mogoče konkurirati. Če bi hoteli tekmovati s kapitalistično mainstreamovsko kulturo uspeha, bi se že v začetku raje odločili za formalizacijo delovanja, s čemer bi pristali na trdo logiko kapitalizma in njegov nadzor nad vsemi deli delovanja. Tega nismo želeli, ampak smo si zavestno izbrali marginalen položaj, saj nam je le tak nudil svobodo, da smo lahko počeli stvari, ki jih drugje nismo mogli.

Izjemno nas žalosti, da se je v zadnjih nekaj mesecih vsakogar, ki je izrazil jasno politično pozicijo do zgoraj omenjenih vprašanj, ki je pod vprašaj postavil ponižnost, ubogljivost in upanje, da bo zaradi tega nekoč mogoče od novega lastnika kaj iztržiti, skušalo diskreditirati in demonizirati. Taktike, kako se ne soočati s tistimi, ki imajo jasno razdelano politično stališče, so ponovno (tudi s tem imamo številne izkušnje) laži, dezinformacije, obrekovanje, osebne in politične diskreditacije, iskanje grešnih kozlov, vztrajanje na reševanju sporov, ki so politični, na osebni ravni (kar ni možno). Pomanjkanje argumentov vodi v blatenje in ad hominem argumente, posebej povedno pa je, da se je največ blata nad te posameznike zlilo preko virtualnih kanalov komunikacije in ne iz oči v oči. To jasno kaže na širšo problematiko nezmožnosti soočanja, ki za nas ni nova in nas ni presenetila.

Delovanje v UPI za nas ni bila stvar kratkočasja, temveč strast in življenjska prioriteta. Več posameznikov, ki smo situacijo v zadnjem času prepoznali kot nevzdržno, smo v UPI vložili ogromno energije in dela – od oblikovanja manifesta, do redakcijskega dela, mreženja, organizacije različnih dogodkov (ne le koncertov), do izčrpljujočega in nemalokrat tudi s stališča zdravja problematičnega vložka med krizami in poskusi evikcije. Zato je nujno, da se do tega klavrnega zaključevanja opredelimo in jasno artikuliramo razloge za naš odstop.

Principi in prakse delovanja, ki jih je uporabljala in zagovarjala UPI, so se razvili v anarhističnih kolektivih in drugih libertarnih gibanjih človeške zgodovine. Posamezniki, ki smo povezani z delovanjem v anarhističnih kolektivih, smo skozi leta delovanja UPI v skupnost prinesli svoje izkušnje – med drugim tudi institut skupščine kot organa odločanja. Te izkušnje so bile, skupaj s previdnostjo in izkušnjami drugih, tudi izjemnega pomena, da je UPI obstal tako dolgo. Takšne prakse delovanja pa so bile primerne vse do trenutka, ko se je posameznike začelo izločati iz tekočih dogovarjanj med kapitalom in delom kolektiva, ki se je celo samooklical za pristojnega za odločanje mimo skupščine. Med drugim se ni upoštevalo niti praktičnih nasvetov za pogajanja niti vprašanj, ki smo jih hoteli zastaviti Krmcu, da bi si zagotovili boljša pogajalska izhodišča. Ta samooklicani del kolektiva ne more več predstavljati skupnost UPI, ampak je to postala neka nova različica kolektiva, ki ne upošteva, ne zagovarja in ne deluje po principih, zapisanih v manifestu. S tem je širši kolektiv kot tak prenehal delovati. Za alternativno in avtonomno delovanje je to izgubljena bitka, vendar to ne pomeni konec vsega, temveč priložnost za postanek, refleksijo preteklega dela in začetek nečesa novega.

Ne smemo pozabiti, da je bila podpora drugih kolektivov za UPI velikega pomena, prav tako kot je bila naša podpora Rogu lansko leto velikega pomena zanje in za ostale, ki se ukvarjajo s sorodnim delovanjem. Pri tem je potrebno poudariti tudi podporo anarhističnih in drugih antiavtoritarnih kolektivov – prvo pismo podpore je konec koncev prišlo iz Federacije za anarhistično organiziranje.

Ne želimo zanikati družbene odgovornosti, ki jo čutimo do tega, kako se zaključi zgodba UPI. S tem, ko ni bilo konsenza o nadaljnjem boju, se je odvzela moč lastnemu obstoju v prostoru, obenem pa bo to imelo tudi širše posledice na lokalno okolje in celotno sceno avtonomnega delovanja in samoniklih prizorišč. Namesto, da se bojimo, da se na obali ne bo več dalo skvotati, ker bodo okolica in represivni organi hitro reagirali, bi morali pokazati, da se nas ne da tako hitro znebiti. Spomnimo na uspešno izpeljan boj proti DUTB v primeru čiščenja azbesta. Takrat smo pokazali, da ne bo šlo zlahka, izjemno škodljivo je na koncu enostavno dati rep med noge. Ne glede na to, da se zavedamo, da je bil dolgoročen obstanek v tem prostoru negotov, menimo, da je potrebno delo zaključiti in oditi z neko artikulirano politično držo, kar pravzaprav pomeni sprejemanje odgovornosti za preteklo delo in za njegove vplive na širše okolje.

Zakaj smo vztrajali doslej? Ker smo želeli, da se UPI zaključi na način, ki bi zadovoljil vse in se tako poklonil življenju UPI, njenemu manifestu in vsem osnovnim principom delovanja. Tako je bilo odločeno tudi na eni od skupščin, v praksi pa se je žal kasneje pokazalo, da se nismo strinjali in da to ni bilo možno. Ko smo ugotovili, da možnosti konsenza ni več, je postalo jasno, da je razpustitev skupščine najbolj smiseln zaključek. Del kolektiva je sicer nadaljeval s skupščinskimi zasedanji, ki so izjemno slabo obiskana, saj to ni več tista skupščina, ki je nudila varen prostor vsem, saj se je priročno znebila tistih, ki mislijo drugače. Te skupščine zato ne priznavamo.

V tem času se je kar veliko število ljudi umaknilo in ne sodeluje več, saj je vse to težko požirati. Tudi če se vsi ne strinjajo povsem z našo analizo, smo prišli do enake odločitve – da v takih pogojih nima smisla več vztrajati. Odhod je v tem primeru časten.

Ponovno moramo poudariti, da sta realna sovražnika v tej zgodbi kapital  in neoliberalna paradigma, ne pa ljudje, ki smo bili kdajkoli del kolektiva. Ne želimo več reproducirati konfliktov, ki izhajajo iz nezmožnosti doseganja konsenza med nami, zato naše delovanje znotraj UPI ni več možno. Ko pride do krize, da kolektiv ne more več delovat sporazumno, ni nobena tragedija, če se odloči, da se zadeva zaključi. Izjemno veseli smo, da se je tako veliko in pisano število ljudi uspešno preizkusilo v takem načinu delovanja. Ne glede na to, da je zadeva za nas končana, smo v preteklosti en od drugega dobili najboljše in to je to, po čemer si moramo zapomniti en drugega.

Kljub klavrnemu koncu je Inde zdaj zapisan v zgodovino in poskrbeli bomo, da spomin nanj ne bo izbrisan. UP Inde ni vzniknil v vakuumu, prav tako s svojim koncem ne bo izginil iz spomina. Ker smo del tokov, ki morajo sami skrbeti za zapisovanje in ohranjanje lastne zgodovine, bomo INDE izkušnjo v prihodnosti gotovo delili s tistimi, ki jih bomo srečali v bodočih bojih. Spomnimo tudi na pretekle boje – za univerzo, za MKC, spomnimo se številnih delavskih bojev, pri katerih smo sodelovali in še sodelujemo, spomnimo se na zgodbo izolskega skvota Argo itd. Inde se ni zgodil spontano in je v veliki meri rezultat preteklih bojev in izkušenj. Zato bo za nas ostal tudi vir moči in navdiha za prihodnost.

Svoje delo bomo nadaljevali na vseh področjih našega življenja, kot že doslej.

UP Inde je mrtev, naj živi UP Inde!

Nepokorne in nepokorni člani nekdanjega kolektiva UP Inde

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: