Zakaj nam ne more biti zgolj nerodno za njih?

Ste se kdaj vprašali, kakšna je funkcija organizacij, kot so Društvo slovenskih pisateljev, Koordinacijski odbor kulture Slovenije ali slovenski PEN? Preprosto: v nasprotju z Društvom slovenskih vaterpolskih sodnikov, denimo, je njihova naloga tudi poseganje v družbeno-politični prostor. Toda: kako dobro omenjene organizacije razumejo vlogo družbeno odgovornih intelektualcev?

Najprej je treba pogledati tisto, kar se je dogajalo dolgo pred vseslovenskimi vstajami oziroma tisto, kar se ni dogajalo: molčali so. Molčali ob izbrisanih. Molčali ob sužnjelastniškem odnosu, ki so ga bili deležni delavci. Molčali ob padcu družinskega zakonika. Predvsem pa je njihov molk – do nedavnega vzpona iz pepela – trajal zelo dolgo: molčali so celih dvajset let, ko je politična elita iz države v obetu načrtno ustvarjala državo opustošenja. Slovenski PEN se je šele nedavno spomnil, da imajo v svojih vrstah člana, ki se ne sklada z njihovim »bojem za svobodo govora«. Neverjetno: Janša je z nadzorom medijev svobodo govora zatiral že leta – kje je bil PEN do sedaj? Kje je bil DSP, da je šele konec lanskega leta organiziral javno tribuno, na kateri nas je Veno Taufer večkrat ponosno opomnil, da ima njihovo društvo »dolgo tradicijo tovrstnih tribun, saj so jih organizirali tudi konec osemdesetih let«?

Naj nam bo nerodno za njih, ker smo na tej javni tribuni celi dve uri poslušali monologe o »zgodovinskem položaju Slovencev« ne da bi vsaj eden izmed stare garde intelektualcev pomislil, da je dandanes uporabljati termin nacije in ne državljanstva skrajno nedopustno, žaljivo in izključujoče do vseh tistih državljanov, ki se ne deklarirajo kot Slovenci? Ali pa: da nihče izmed njih ni pomislil vsaj tega, da se vrednote, za katere si prizadeva vstaja, v resnici ne vpisujejo v območje nacionalnega, temveč globalnega?

Naj nam bo nerodno za njih, ker so po dvajset in več letih molka na javno tribuno vkorakali s samozavestjo odrešenikov, obenem pa s to isto samozavestjo, ki niti za hip ne podvomi vase, intelektualno monopolizirali tam nabrane civilne iniciative? Na čelo tribune so namreč postavili staro intelektualno elito, ki jo bremeni najmanj to, da je tu in tam kdo izmed njih, kadar se mu je zdelo prikladno, pokimal kakemu vodji stranke. Naj nam bo nerodno, ker ne razumejo, da zaradi teh dejstev nimajo nikakršnega razloga za samozavest?

Toda: če so ves ta čas molčali, zakaj so se oglasili ravno ob vstajah? V vstajniških gibanjih so bržkone prepoznali nekaj, kar jih je spomnilo na njihove boje izpred dvajset in več let in so – z možgani še vedno dvajset in več let v preteklosti – stopili v ospredje novih bojev, in sicer s še enim diskurzom o partizanih in domobrancih, o Trubarju in Prešernu, o kulturi in Slovencih. Toda tokrat se dogaja nekaj drugega. Tokrat se ne borimo za samostojno državo in ne za svobodo govora, za kateri smo jim – da se razumemo – hvaležni, toda moramo biti natančni: tokrat se dogaja boj za predrugačenje diskurza. Za vpeljavo novih pojmov, ki bodo pometli ne le z govorico nasilja političnih in gospodarskih elit, temveč tudi z intelektualno preživelostjo starih intelektualnih elit. Če se v javni diskurz ne bi vključili, in sicer na točno določen način – na način prevzema diskurza, bi jim grozilo, da jih mlajše generacije, željne novih zgodb, zbrišejo. V trenutku, ko njihove zgodbe več ne bi bile relevantne, kar v resnici, žalibog, več niso, pa je konec tudi njihovih bonitet. Bodimo iskreni: z nekaj izjemami, ki jih je moč prešteti na prste mizarjeve roke, so bila vsa pretekla naprezanja omenjenih organizacij usmerjena v boj za točno določeno državo, to je državo zase: za lastne ugodnosti, pozicije, štipendije in priznanja. S koncem njihovega diskurza bi bilo konec tudi »njihove države«. Prišli bi mladi in stvari naredili po svoje. Saj niste mislili, da je mlajša intelektualna generacija eksistenčno ogrožena le zaradi političnih in gospodarskih elit, kajne?

Ko beremo, da je vlada v nastajanju predlagala, da bi ponovno vzpostavljeno ministrstvo za kulturo podelili v oskrbo civilni družbi in je DSP v isti sapi (ali skoraj – brez zajetja sape) pograbil navržene drobtinice in pritekel s svojim kandidatom za ministra, to je s pisateljem Vladom Žabotom, nam ne more biti zgolj nerodno spričo njihove nepremišljene zaletavosti. Ker ta zaletavost ni nepremišljena, še manj pa je naivna. DSP in KOKS sta s svojo potezo še enkrat povsem transparentno pokazala, da delujeta zgolj v imenu osebnega interesa. Na nobeni točki se niso ustavili, da bi vlado v nastajanju problematizirali v duhu vstajniških gibanj, ki že ves čas jasno sporočajo, da so »gotovi vsi«. Niti trenutka si DSP in KOKS nista vzela, da bi pravično premislila formulacijo »ministrstvo za kulturo v oskrbi civilne družbe«, ker bržkone predpostavljata, da lahko z zaslugami za javno tribuno (»ki tradicionalno sega še v konec osemdesetih«) govorita v imenu civilne družbe. Kot je pokazala nedavna izjava Vlada Žabota, predložena UO DSP-ja, govorita celo v njeno dobro. Takole se je med drugim zapisalo Žabotu: »Če na njihov izziv ne bi reagirali, bi vladi dali priložnost za manipulacijo s civilno družbo.« S čimer je pravzaprav obrazložil, da je civilna družba preveč neumna, da bi vedela, kaj je dobro zanjo, zato sta jo omenjena dva obvarovala pred samo sabo. DSP in KOKS sicer prav te dni organizirata srečanje s civilnimi iniciativami, toda srečanje po samovoljno sprejeti odločitvi, srečanje, na katerem bodo iniciativam predložili že izdelan program pogajanja z vlado, govori o tem, da je tu na delu zgolj prazna korektnost.

Hujšega pokroviteljstva si ne bi mogli zamisliti. Predvsem zato, ker se pod tem pokroviteljstvom skriva licemerno nadaljevanje prevzema vzvodov moči iz rok vstajnikov, da bi bili še enkrat blizu korita, ko bo treba poskrbeti zase. Zato nam za DSP, KOKS in PEN ne more biti zgolj nerodno. Nerodno ti je lahko za nekoga, ki dela neumnosti, a so njegove neumnosti nepremišljene in nimajo družbenih posledic. Ne more nam biti zgolj nerodno za njih, ker ne gre samo za njih.

Civilna družba in z njo mlajša generacija bosta, v kolikor ne iznajdeta sistema za uveljavitev svojega diskurza, spet potisnjena na obrobje in cirkus – natovorjen s čudnimi, a dobro znanimi stvori iz preteklosti – se bo vrnil v mesto.

Dijana Matković, kolumna odgovorne urednice Državljanske odgovornosti, http://www.drzavljanskaodgovornost.si/dijana-matkovic-zakaj-nam-ne-more-biti-zgolj-nerodno-za-njih/

Proti kriminalizaciji, estetizaciji in nacionalizaciji vstaje!

Zahteva vstajnikov ni nova politična stranka, ampak radikalno predrugačenje razumevanja politične participacije.

V procesu vstajniškega vrenja, ki ga zaznamujejo mnogoterost, heterogenost in nehierarhičnost, so še posebej opazni poskusi instrumentalizacije, prilaščanja in upravljanja vstaje, ki so med sabo notranje prepleteni. Po eni strani se vrstijo pokroviteljski apeli po »nenasilnih protestih«, po »mirnih in dostojanstvenih demonstracijah« in po »kulturni vstaji«. Na drugi strani smo priča pozivom k čimprejšnjem poenotenju vstajniških zahtev, v nekaterih primerih pa celo k oblikovanju stranke in naskoku na parlament. Ob tem se vstaja prepogosto poskuša zreducirati na vprašanje Slovenije in slovenskega naroda in s tem omrtvičiti njen emancipatorni potencial. Te tendence prihajajo s strani nekaterih intelektualcev, kulturnikov, umetnikov, predstavnikov civilne družbe in medijev, ki se sicer imajo za podpornike vstaje, a je za njih značilno, da bi radi določali, usmerjali, kanalizirali njen potek. Ob takšnih podpornikih, ki so popolnoma ponotranjili prepoved kakršnega koli resničnega, radikalnega, političnega upora, nasprotnikov v bistvu niti ne potrebujemo. Ob tem je treba pojasniti najmanj troje.

Prvič, ob vsakem pozivanju k nenasilju se je treba zavedati, da nenasilje ne obstaja. Nasilje je sestavni del antagonizma družbe. Država je utemeljena na nasilju – sistemskem, strukturnem, objektivnem nasilju -, ki ga potrebuje, da bi raznolikost, mnogoterost, heterogenost glasov, identitet, odnosov poenotila v eno homogeno, državljansko, nacionalno – zamišljeno, torej imaginarno! – skupnost. Sistemsko, strukturno, objektivno nasilje je tako lastno družbenim pogojem globalnega kapitalizma in se kaže v avtomatični nasilni kreaciji izključenih in pogrešljivih posameznikov, od brezdomcev, tujcev, istospolnih, manjšin, fizično in mentalno hendikepiranih, žensk, mladoletnih, predstavnikov subkultur, revnih, do brezposelnih, strukturno nezaposljivih oziroma prekernih delavcev. Dominantni sistem, ki s strukturnim produciranjem in vzdrževanjem neenakosti, izkoriščanja in nadzora, kjer imajo ljudje vrednost le še kot poceni delovna sila – to je kot blago -, podpira ustvarjanje, ohranjanje in reprodukcijo globalnega gospostva, se torej vzdržuje z nasiljem.

Subjektivno nasilje, ki se nam običajno predstavlja kot nek »izbruh«, »eksces«, »odklon« od tega »normalnega stanja«, pa je le posledica in ne vzrok državnega (sistemskega, strukturnega, objektivnega) nasilja, ki nevidno (s pomočjo ideoloških in represivnih aparatov) vzdržuje to »normalno« stanje. V resnici šele subjektivno nasilje naredi državno nasilje za vidno, ga razkrije v vsej njegovi brutalnosti. V obeh primerih torej gre za nasilje, le da je državno nasilje popolnoma normalizirano in legalizirano, medtem ko je vsako subjektivno nasilje oziroma vsaka radikalnejša gesta, ki nanj odgovarja, kriminalizirana in brutalno sankcionirana.

Natanko to se kaže tudi v procesu vstaje, kjer vstajniki (nekateri tudi mladoletni), ki jim je izkoriščevalska politika »zategovanja pasov« ukradla prihodnost in dostojanstvo, pristajajo v zaporu, so subjekti kazenskih ovadb, prisluškovanj, zasledovanj in zastraševanj, medtem ko so kriminalci, tajkuni in špekulanti ter politiki s sumom kaznivih dejanj korupcije, nepotizma in zlorabe položaja ne le na prostosti, ampak tudi na visokih položajih, s katerimi si kupujejo družbeni ugled. Zato je treba razumeti, da gre pri državnem in subjektivnem nasilju za kvalitativno različni različici nasilja, od katerih ima ena za cilj (radikalno) spremembo obstoječega stanja, druga pa ravno ohranjanje statusa quo. Sanje o revoluciji brez nasilja so natanko sanje o »revoluciji brez revolucije« (Robespierre). Po drugi strani pa je vloga državnega nasilja ravno nasprotna: gre za nasilje, katerega namen je preprečiti resnično spremembo – ves čas se mora dogajati nekaj spektakularnega, in sicer natanko zato, da se nič ne bi zares zgodilo (Žižek). Nenasilje, ki naj bi bilo nek prazni ideal »demokratične« civilizacije, tako ne obstaja. Tega ne smemo pozabiti, ko se dvigamo proti ekscesu nasilja v njegovih različnih oblikah. Pomeni, da se je ob vsaki razbiti šipi na oknu parlamenta, vsaki vrženi granitni kocki in vsakem poskusu premikanja policijske ograje treba spraševati predvsem o vzrokih za takšna dejanja, ne pa moralizirati o vandalizmu. Z nepremišljeno apriorno kriminalizacijo tovrstnih početij se pozornost nevarno preusmerja z resničnih problemov: agresivne razgradnje skupnega dobra, popolnega opustošenja socialne države in vztrajnega teptanja vrednot solidarnosti. To da so ljudje na ulicah jezni, ogorčeni in besni, torej ni vzrok, ampak posledica popolnoma zgrešenega razumevanja procesa vladanja, kjer so popolnoma odpovedale vse oblike resnične politične participacije.

Drugič, ob vsakem pozivu k poenotenju vstajnikov v politično stranko, je treba vedno na novo opozoriti, da je najbolj izpostavljeno sporočilo vstajnikov: »Nihče nas ne predstavlja!«. Kar ne pomeni le zahteve po odstopu celotne politične elite – tako »desne« kot »leve«! -, ampak predvsem radikalno problematiziranje vprašanja predstavništva in zahtevo po novih, resnično vključujočih oblikah politične participacije. In nič kaj presenetljivo ni, da tega ne samo »desni«, ampak tudi »levi« nočejo slišati. Pozivi k oblikovanju politične stranke predstavljajo poskus banalne intrumentalizacije vstaje v smeri rušenja »desnice« in redukcije vstajniškega potenciala na promoviranje interesov »levice«, ki je nespoštljiv do vstaje in njenega resnično političnega potenciala. Dokler gre za (navidezni) boj med parlamentarno »levico« in »desnico«, se politična elita počuti močno in varno, zato se združeno in brezpogojno upira emancipatornem potencialu vstaje, ki kliče po radikalnih strukturnih političnih spremembah onkraj »levice« in »desnice«. Vstaja odpira vprašanje krize dominantnega razumevanja pojma demokracije kot parlamentarne, predstavniške, zastopniške politike. »Demokratičnost« kot opozicija »totalitarizmu« je postala nek univerzalni označevalec uspešnega funkcioniranja države. Zmagoslavje demokracije se predstavlja kot zmagoslavje sistema (državnih, naddržavnih in paradržavnih) institucij, ki materializirajo suverenost ljudstva, in kot praksa političnega, ki zagotavlja politično formo pravičnosti in ekonomsko formo produkcije bogastva. Vendar ta demokracija ni razumljena kot vladavina demosa, to je ljudstva, oziroma kot odsotnost vsake vladavine. Ta demokracija je, prav nasprotno, razumljena kot forma države, kot stanje družbe in se pojavlja pod različnimi imeni: kot liberalna, parlamentarna, predstavniška demokracija. Model tako razumljene demokracije razkriva temeljni problem. Politična pluralnost in mnogoterost sta v takšni konstelaciji dojeti kot kopica »levih« in »desnih« političnih strank, ki naj bi v parlamentu »zastopale« različne interese ljudstva, politična participacija je omejena na volitve kot »praznik demokracije« (ki uzakoni vladavino preštevanja), politično enakost naj bi garantiralo pravo, vse skupaj pa naj bi poganjali ekonomski interesi in konkurenčnost. V resnici pa gre tukaj za fenomen kapitalo-parlamentarizma oziroma »preveč objektivističnega sparjenja tržne ekonomije in volilnega rituala« (Badiou), kjer se »leve« in »desne« politične stranke med sabo v bistvu ne razlikujejo, saj so kot takšne zastopnice kapitala in ne ljudi oziroma temeljne enakosti. V tem parlamentarnem fetišizmu, ki nadomešča demokracijo, so pluralna mnenja homogenizirana, vsakovrstna mnogoterost je pragmatično in utilitarno unificirana in klasificirana, dobrobit skupnega pa je podvržena dobičkonosnim in tehnokratskim interesom političnih elit. V takšni situaciji ujemanja brez ostanka med formami države in stanjem družbenih razmerij pride ravno do izginotja demosa, do ukinitve pojava ljudstva kot osnove demokracije, kot nekega principa vladavine v imenu ljudstva, a brez njega. To pa pravzaprav pomeni izginotje politike kot take, kjer so ljudje zreducirani na volivce oziroma kupce strankarskega programa, in pomeni oddaljenost od emancipatoričnega procesa vstaje, v katerem so ljudje začeli jemati svoje želje in potrebe zares in uničevati spone odtujenosti, na kateri ravno temelji kapitalistična (re)produkcija. S poudarjanjem principov samoorganizacije, nepredstavništva in nehierarhičnosti ter z izpostavljanjem svojih teles na ulicah in trgih vstajniki opominjajo, da mora biti dobrobit ljudi, in ne interesi kapitala, osnova vsake politike. Zahteva vstajnikov tako ni nova politična stranka, ki bo »naša«, ampak radikalno predrugačenje razumevanja politične participacije. Poskus estetizacije vstajniških resnično političnih zahtev predstavlja banalni poskus uzurpacije njenega emancipatoričnega potenciala in redukcije le tega na partitokratske, torej antipolitične interese, kjer je politika razumljena zgolj kot sredstvo za doseganje določenih pragmatičnih ciljev in se vzdržuje s konstantnim ustvarjanjem in reproduciranjem neenakosti.

Tretjič, vseslovenska vstaja ni in nikoli ni bila slovenska vstaja. Tisti, ki vstajo interpretirajo v izključno nacionalnem kontekstu, kot željo po ohranjanju nacionalne identitete, kot vprašanje domoljubja ali kot izraz državotvornosti, so v svoji konservativnosti zgrešili njeno bistvo. Vstajniške zahteve so univerzalne politične zahteve: radikalna enakost, dobro življenje in ubogljivo vladanje. Takšne zahteve gredo daleč onkraj nacionalnega – in vsakršnega partikularnega, identitarnega, komunitarnega – okvirja, saj se nanašajo na vsakogar oziroma na kogar koli, zadevajo virtualno vse. Mnogotere in raznolike singularne zahteve vstaje preči ravno univerzalna, emancipatorna zahteva po enakosti, ki zajema vse oziroma kogar koli in se na nobenega (posameznika, skupino) ne nanaša nič več kot na kogar koli drugega oziroma vsebuje zmožnost, da se nanaša na vse brez izjeme, brez ostanka. Vstajnikom je jasno, da Slovenija ni osamljen otok in da se v pogojih globalnega kapitalizma vstaje iz enakih razlogov – privatizacija skupnega, redukcija ljudi na blago oz. delovno silo, razgradnja vsega kar ne prinaša dobiček – dogajajo po vsej Evropi in svetu od Tunizije, Egipta in Libije … preko Grčije, Španije, Portugalske, Italije … do ZDA, Mehike in Južne Amerike … Vse te vstaje (vključujoč vseslovensko) so onkraj-nacionalne, odlikuje jih izrazita transnacionalnost, transverzalnost in solidarnost.

Gre za globalni boj med tistimi, ki so nasilno izključeni iz prostora politike, in tistimi, ki so si ta prostor nasilno uzurpirali. Če že kaj, je ta vstaja antikapitalistična, usmerjena proti kapitalizmu kot načinu oblikovanja družbe in političnim elitam, ki ga omogočajo in izvajajo. Poskusi nacionalizacije vstaje, ki se kažejo tudi skozi (navidez neškodljive) kulturne, umetniške, civilnodružbene dogodke in nagovore, ki želijo utrjevati slovensko kulturo, zgodovino in tradicijo, predstavljajo nevarne tendence, ki lahko vodijo v identitetno izključevanje in populizem. Redukcija univerzalnosti in političnosti vstaje na nacionalni, kulturni ali državotvorni kontekst – ki vedno temelji na konstituciji zaprte identitete, ki se oblikuje z izključevanjem Drugega (nedržavljana, tujca, migranta) -, je usluga tistim, ki bi vstajo radi zlorabili, kontrolirali in omejevali. Porast vpliva fašističnih, neonacističnih in nacionalističnih (domoljubnih) strank, gibanj in iniciativ v Evropi in po svetu, ki utrjujejo svoj položaj ravno na populističnem razglašanju pomembnosti ene določene identitete – nacije, jezika, kulture – to jasno pokaže. Normalizacija dojemanja fašističnih, neonacističnih in nacionalističnih (domoljubnih) tendenc je v zadnjih letih postala srhljiva. Vstaja predstavlja boj proti takšnim tendencam, vendar, ta boj ne reducira na humanitarne probleme netolerance, diskriminacije, nespoštovanja pravne države in človekovih pravic, ampak ga strukturira kot boj proti neobstoju resnične politike, to je enakosti. V vseslovenski vstaji tako ne gre za boj nekega naroda in neke kulture, ampak za razredni, antikapitalistični in antifašistični boj vsakega oziroma katerega koli naroda in vsake oziroma katere koli kulture. V emancipatornem boju ne stopijo skupaj narodi in kulture v svoji identiteti; v skupnem boju stopijo skupaj potlačeni, izkoriščani, trpeči deli vsakega naroda in vsake kulture (Žižek).

Nehajmo se sprenevedati. Ljudje so na ulicah ker so jezni, oropani in ogorčeni, ne pa zato ker so Slovenci, ker bi radi postali profesionalni politiki ali volili novo politično stranko ali zato ker bi se radi na mrazu gnetli okoli centraliziranega odra, iz katerega v obliki enosmernega monologa prihajajo različna sporočila.

Ob tem zelo dobro razumejo, da njihovo blaginjo ne ogrožajo tujci, drugi in drugačni, ampak ideologija globalnega kapitalizma, ki jo zastopa politična elita, tako »leva« kot »desna«. Na vstajah so, ker so odkrili svojo moč, moč političnega mišljenja in delovanja. Ker so razumeli, da politika v svojem bistvu ne more biti reprezentirana – lahko se le udejanja, preverja in prakticira, resnična politika kot živa ideja radikalne enakosti je po svojem bistvu nepredstavniška -, zahtevajo radikalno predrugačenje razumevanja politike. Ker politiko razumejo kot grajenje moči tistih, ki niso nič bolj upravičeni da vladajo, kot da so vladani, in kot vero v moč vsakogar oziroma kogar koli, aktivno snujejo nove, vključujoče, onkraj-parlamentarne oblike politične participacije, ki so onkraj konceptov vladanja in delitve oblasti. Vstaja je odprla tisto škandalozno plat politike, ki se kaže kot odsotnost vsake vladavine, kot ustvarjanje an arche situacije. In škandalozno plat demokracije, kjer so ljudje svojo vlogo (vladavina ljudstva) vzeli zares. In tega se najbolj bojijo vsi tisti ki bi hoteli le vladati. Tako profesionalni politiki (»levi« in »desni«) kot profesionalni revolucionarji ali predstavniki civilne družbe, ki proteste razumejo kot naskok na oblast. Vendar je glas vstaje mnogoter, heterogen in vedno močnejši. Poskusi njene depolitizacije in odrekanje njenega emancipatornega potenciala, ki se kaže kot nenehno odkrivanje možnosti nemožnega, kot večno premikanje mej možnega oziroma še ne možnega bodo vedno razumljeni kot problematični. Razglašanje možnosti emancipacijske politike in radikalne enakosti tako ostaja poglavitni cilj in smoter vstaje še posebej ob dejstvu, da so zgodovinsko gledano vse pravice bile priborjene in ne dodeljene.

Lana Zdravković

PrisotnostSteje-15o-OccupyLjubljana, 18. februar 2013

Civilna družba in odprti prostor

Protestnikov in protestnic ne more in nima legitimnosti nihče predstavljati. Vsak predstavlja sebe in le v sodelovanju z ostalimi posamezniki tvori ODPRTI PROSTOR SLOVENIJE, in le znotraj njega lahko pride do artikulacije problemov in zahtev protestnikov in protestnic ter ustvarjanja alternativnih praks vsakdanjega življenja. Protestniki in protestnice bodo vzpostavljali ta ODPRTI PROSTOR SLOVENIJE po principu ljudskih skupščin z uporabo bazičnih načinov pogovarjanja na horizontalnem nivoju, brez vodij, brez „režiserjev in scenaristov”, ideologov.

Pojem odprti prostor ni preprost pojem, da ne bo pomote, je zelo kompleksna materija, ki se nenehno giblje in razvija. Odprti prostor ne pomeni zaokrožanja, ne pomeni organiziranja, organizacij ali karkoli podobnega.

Odprti prostor, če ga definiramo v njegovem bistvu, pomeni to, da se srečujejo posamezniki, ki so OPEN MIND (odprti za razmišljanja drugih posameznikov, s katerimi prihajajo v družbene interakcije in na ta način gradijo samo družbo) in ki razmišljajo OUT OF THE BOX.

Kaj je razmišljanje OUT OF THE BOX?

Out of the box oziroma “izven škatle” pomeni preprosto to, da razmišljaš samostojno, nekonformno (da se v svojem razmišljanju ne podrejaš razmišljanju drugega in si se zaradi lastnega interesa pripravljen odrekati lastni misli) a si obenem odprt (OPEN MIND) za razmišljanja posameznika, s katerim prihajaš v družbeno interakcijo, kar pomeni, da odtlej gradita neko novo zavest, kolektivno zavest, kolektivno razmišljanje, ki je nadgradnja vajinih subjektivnih razmišljanj in dognanj.

Po domače rečeno, VEČ GLAV VEČ VE, toda več glav lahko da VEČ ZNANJA, do ZAVEDANJA pride le tako, da si dopustijo razmišljati in da drug drugega v tem ne omejujejo, pač pa spodbujajo.

Ko se dve osebi soočata z odločitvijo, je normalen odziv konfrontacija.

Prav vsak brani svoje mnenje s ciljem prepričati nasprotnika, dokler eno mnenje ne prevlada ali je dosežen kompromis.

Na drugi strani, je cilj kolektivnega razmišljanja v grajenju. Dve osebi z različnima mnenjima delujeta skupaj z namenom izgraditi nekaj novega.

Breme torej ni na moji ideji ali tvoji, ampak je smisel, da dve zamisli skupaj ustvarita nekaj novega, nekaj kar se ne da predvideti vnaprej.

Ta usmeritev zahteva od nas aktivno poslušanje in ne zgolj priprave odziva na slišano.

_______________________

To je možno zagotoviti le preko vzpostavitve in ohranjanja odprtega prostora kot takega, ki pa lahko obstaja le dotlej, dokler se na njem srečujemo ljudje kot posamezniki in tudi govorimo kot posamezniki v svojem imenu, ne pa v imenu nekih družbenih struktur oziroma organizacij.

Osnovni smisel pa vsekakor vidimo v ODPIRANJU teh PROSTOROV, ki so vedno znova soočeni s poskusi PRISVAJANJA. Ta SKUPNI PROSTOR mora vedno biti ODPRT, da je vedno na razpolago vsakemu posamezniku, da vanj vstopa neovirano in nevodeno spregovori o svojih vsakdanjih dilemah, življenjskih zgodbah, predlogih, rešitvah in se v njem povezuje z drugimi posamezniki in na ta način soustvarja skupnostno.

Ne potrebujemo novih političnih strank. Potrebujemo močno civilno družbo, ki bo služila kot izjemno močan korektiv v smislu nadzora nad vsakokratno politično oblastjo. Potrebujemo civilno družbo, ki ne prosi, se ne udinja, se ne pogaja,……..AMPAK ZAHTEVA od vsakokratne politične oblasti, da uresničuje legitimne zahteve ljudstva.

Civilna družba mora biti sposobna v širši družbeni sferi detektirati, kaj so legitimna pričakovanja in zahteve ljudstva. Do tega spoznanja lahko pride ravno preko ljudskih skupščin, ki morajo nenehno zagotavljati odprti prostor vsakemu posamezniku.

PrisotnostŠteje-150-OccupyLjubljana

Odprti prostor Slovenije v primežu boja za oblast

Ko se dve osebi soočata z odločitvijo, je normalen odziv konfrontacija.

Prav vsak brani svoje mnenje s ciljem prepričati nasprotnika, dokler eno mnenje ne prevlada ali je dosežen kompromis.

Na drugi strani, je cilj kolektivnega razmišljanja v grajenju. Dve osebi z različnima mnenjima delujeta skupaj z namenom izgraditi nekaj novega.

Breme torej ni na moji ideji ali tvoji, ampak je smisel, da dve zamisli skupaj ustvarita nekaj novega, nekaj kar se ne da predvideti vnaprej.

Ta usmeritev zahteva od nas aktivno poslušanje in ne zgolj priprave odziva na slišano.

Odprti prostor lahko obstaja le dotlej, dokler se na njem srečujemo ljudje kot posamezniki in tudi govorimo kot posamezniki v svojem imenu, ne pa v imenu nekih družbenih struktur oziroma organizacij.

Osnovni smisel delovanja je v ODPIRANJU teh PROSTOROV, ki so vedno znova soočeni s poskusi ZAPIRANJA, OSVAJANJA. Ta SKUPNI PROSTOR mora vedno biti ODPRT, da je vedno na razpolago vsakemu posamezniku, da vanj vstopa neovirano in nevodeno spregovori o svojih vsakdanjih dilemah, življenjskih zgodbah, predlogih, rešitvah in se v njem povezuje z drugimi posamezniki in na ta način soustvarja skupnostno.

Posnetek pogovora o ODPRTEM PROSTORU SLOVENIJE V PRIMEŽU BOJA ZA OBLAST si lahko ogledate na: http://livestre.am/4icp3

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana