Archive for ‘samoorganizacija’

marec 12, 2013

Oblikovanje stranke vstajnikov je lahko zgolj taktika

ops_proces

“Trdim, da bi bila, če bi vstajniki uspeli ustanoviti stranko in iti na volitve ter zasesti oblast, ta groteskna. Oblikovanje stranke je namreč lahko zgolj taktika, brez strategije pa ni nič.”

Z dr. Andrejem Kurnikom, visokošolskim učiteljem politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in dolgoletnim aktivistom, ki je zadnja leta med drugim tesno sodeloval pri slovenskem gibanju 15o, smo se pogovarjali tudi o problemu vstaj, ki se kaže zlasti v pomanjkanju njihove avtonomije.

Pogovarjali smo se tudi o tem, da bi se morala protestna gibanja ne le nadaljevati, temveč tudi širiti svoj fokus, pa o tem, da zgolj ustanavljanje strank pomeni, da se želi situacijo le pomiriti in spraviti ljudi z ulic, pa tudi o poskusih kriminalizacije vstaj in vsiljevanju norme njihove nenasilnosti.

Po letu dni se bodo nekoliko zamenjale politične elite. Menite, da se lahko zaradi tega dejansko zgodi kakšna večja sprememba,ali je to le nujna poteza oziroma pregrupacija kapitalsko-državnih elit, da nekoliko pomirijo ljudstvo?

Nova vlada bo seveda poskušala uresničiti neke koncesije, ki ne bodo zadostne. Zavedati pa se je treba problema vstaj, njihovi začetni koraki se kažejo v pomanjkanju avtonomije. Zato so predmet različnih instrumentalizacij dveh obstoječih oligarhij, to je leve in desne, ki se prek vstaj spopadata za resurse, vpliv in nadzor nad različnimi družbenimi sistemi. Torej je nujno, da vstaje najdejo svojo avtonomijo in se profilirajo kot prostor boja in proizvajanja inovacij tistih, ki družbenih moči nimajo.

Trenutno so zahteve vstajnikov bolj ali manj na ravni nekega ogorčenja nad obstoječim stanjem in se zelo počasi artikulirajo. Jasne zahteve pa se bodo izkristalizirale skozi daljše obdobje izražanja nezadovoljstva, tudi konfliktov.

Protestna gibanja so v zadnjih mesecih postala del slovenske realnosti in vse več je tistih, ki menijo, da bi se morale zahteve vstajnikov artikulirati skozi na novo nastale stranke.

To, da se v javnosti pojavljajo takšne želje, še ne pomeni nič. Kot že rečeno, namreč ni jasno, ali za njimi ne stoji kakšna politična agenda, ki želi povrniti kredibilnost reprezentativni demokraciji. To sicer samo po sebi ni slabo, problem pa je v tem, da so obstoječe politične elite v medsebojnem prerivanju, kar nas spravlja v precej nevaren položaj, saj so pravzaprav uspele vzpostaviti dvome o vseh političnih inštitucijah. Če bi se vstaje organizirale v politične stranke in postale del parlamentarne politike, bi problem nelegitimnosti inštitucij predstavniške politike ostal. Nastali vakuum pa bi napolnili populizmi.

Problem strank je, da sledijo principu poenotenja volje in so centralizirane. V Franciji so na primer Zeleni poskušali združiti princip mreže, ki je princip gibanja in princip stranke. Neuspešno. Gre namreč za dva principa, ki ne gresta skupaj.

Protestna gibanja bi se skratka morala ne le nadaljevati, temveč tudi širiti svoj fokus. Pod vprašaj bi morala začeti postavljati več stvari, ne le na ravni politike, temveč vse segmente družbenega življenja, in skozi to definirati zahteve oziroma pravice, ki jih je potem treba instituirati.

Ko namreč govorimo o vstajah, moramo vedeti, da je eno institucionalizacija vstaj, ki bi bila skrajno škodljiva, saj bi pomenila, da teh ne bi bilo več oziroma bi postale ena od interesnih grupacij. Drugo pa je vprašanje instituiranja tistega, kar nastaja znotraj tega družbenega vrenja, in sicer bodisi v obliki nekih potreb, na osnovi katerih se definirajo določene pravice, bodisi v obliki oblikovanja nekih mehanizmov vplivanja na odločanje in upravljanje družbenega bogastva.

Torej bi se po vašem mnenju morala vzpostaviti neka artikulacija, ki je nekončan proces.

Tako je. V tej družbi namreč obstajajo predstave o oblasti, ki so zelo stare. Oblast se jemlje kot nekaj, kar je totalno, kar se zavzame. Ne misli se kompleksnosti oblasti in zaradi tega se ne misli niti procesnosti. Vstaje bi morale generirati družbeno moč in iskati možnosti, da se ta generirana moč instituira. Ne morejo se pa institucionalizirati vstaje.

Na primer po veliki svetovni gospodarski krizi se je vzpostavila socialna država ali država blaginje. In to ni bilo nič drugega kot teren boja. Potem ste imeli delavske in socialne boje, ki so uspeli po nekaj desetletjih ogroziti razmerje sil, ki je bilo v korist kapitala. Takrat ste potem imeli neoliberalno kontrarevolucijo.

Mi danes potrebujemo družbene in politične inovacije. Te pa lahko nastanejo le skozi dolgotrajnejše vrenje. Nimamo namreč le problema s korupcijo, temveč tudi z nekim konceptom vladanja, ki obstaja v Sloveniji okoli 20 let in na globalni ravni od sredine 70. let prejšnjega stoletja. Povsod po svetu, ne le pri nas, je prišlo do krize tega modela vladanja.

Govoriva o neoliberalnem konceptu vladanja …

Tako je in priča smo njegovemu izpetju, saj gre za model vladanja, ki je prinesel privatizacije, razlaščanja, centralizacije moči. In tako dolgo, kot je nastajal, bo tudi nastajal nov model, saj ga ni mogoče čez noč razgraditi.

Eden večjih problemov danes je, da finančni kapital in država ne delujeta, kar pomeni, da jima med drugim ni uspelo, da bi novi generaciji zagotovila dostojno življenje, ne le preživetje.

Kako bi lahko zagotovili perspektivnost novim generacijam?

Verjetno tako, da iznajdete nekaj zunaj finančnega kapitalizma in države.

Kot na primer?

Zametki tega se na primer kažejo v tem, ko ljudje danes poskušajo svoje probleme reševati tako, da vstopajo v neke nove tipe odnosa, recimo v zadružništva oziroma vse, kar je povezano s konceptom skupnega. Vendar je za razvoj takšnih oblik potreben čas.

Problem je, da je neoliberalizem pri ljudeh ponotranjen. Ljudje, ki vedo, da morajo nekaj narediti, in vedo, da je rešitev za njihovo delo in delovanje recimo oblikovanje zadruge, ugotovijo, da pravzaprav to naredijo zelo težko, ker so socializirani v nekem družbenem odnosu, ki ni odnos enakosti, ki ga zadružništvo zahteva.

Zahteve po različnih oblikah neposredne demokracije, kot na primer elektronski, možnosti uveljavljanja instituta ljudske nezaupnice, samoorganiziranju četrtnih in krajevnih skupnosti in tako dalje, so vse glasnejše. Želi se torej soodločanje in soupravljanje na krajevni in občinski, pa tudi na državni ravni.

Če hočemo generirati družbeno moč proti akumulirani moči v obliki kapitala, potem to lahko naredimo le z demokratizacijo, vendar ne le obstoječih institucij sistema, temveč na bazični ravni.

Ste lahko konkretnejši?

Pri nas govorimo o neposredni demokraciji na dveh ravneh. Eden od teh je, na kakšen način bi potekali procesi demokratizacije družbe znotraj demokracije, drugi pa, kako bi se na ravni institucionalne realnosti izrazila ta večja demokratizacija, torej zahteva ljudi, da imajo več vpliva. Predstavniška demokracija namreč ne more prevesti družbenih potreb.

Vstaje se morajo razredno profilirati in postati prostor boja in iskanja inovacij za tiste, ki nimajo družbene moči. Zato morajo zanje, kot že rečeno, najti strategijo, kako bodo to družbeno moč razvili.

Gre namreč za to, da če hočete narediti revolucijo, morate dobiti družbeno večino in čez 50 odstotkov demokratičnih oblik sodelovanja in lastnine. Zdaj nimamo skoraj ničesar, zato je problem, če kdo misli, da bo zasedba oblasti kaj rešila. Ne bo, saj s tem, ko nimate nobene družbene moči, te nimate niti za proizvajanje demokratičnih oblik lastnine. To je proces.
Trdim, da bi bila, če bi vstajniki uspeli ustanoviti stranko in iti na volitve ter zasesti oblast, ta groteskna. Oblikovanje stranke je namreč lahko zgolj taktika, brez strategije pa ni nič.

Zgolj ustanavljanje stranke pomeni, da se želi situacijo le pomiriti in spraviti ljudi z ulic. Sama stranka pa ne bo naredila nič drugega kot dala zgolj neko novo začasno legitimnost temu političnemu sistemu, problemi pa bodo ostali.

Zavedati se je tudi treba, da se je demokracije in samovladanja treba učiti in naučiti. To je nenehen proces. Ob tem je pomembno tudi vprašanje, kako lahko proizvajamo družbeno bogastvo in ga demokratično razporejamo.

Skratka, naj bodo stranke, ampak ne na račun tega, da se končajo vstaje.

Imate poskuse v tej smeri. Problem vstaj je cenzura in to, da se je začela vsiljevati norma nenasilja. Ne gre za to, da bi bilo nasilje boljše, problem je v tem, da imate ljudi z različnih družbenih položajev. V Sloveniji pa smo z moraliziranjem ta vprašanja zaprli, namesto da bi se o njih pogovarjali. In recimo v Mariboru, kjer ste imeli konfrontacije s policijo, je bilo to povezano s socialno dimenzijo te vstaje. To je bila konfrontacija mladine druge prekerne generacije, ki sploh nima več koncepta prihodnosti in je na nek način marginalizirana. Srednji sloj ga ima, zato se boji soočenja.

Kaj konkretno ste imeli v mislih s cenzuro?

Redčenje diskurza vstaje.

Kdo naj bi to počel?

Minister za notranje zadeve in policija, ki so oblike izražanja ogorčenja začeli sistematično kriminalizirati. Na primer, prejšnji četrtek ste imeli v Mariboru proces proti 18-letnemu fantu, ki mu grozi zaporna kazen petih let zaradi napada na uradno osebo. To se je zgodilo, ker se je ta, ko je po napadu policije s solzilcem dobil astmatični napad, umaknil za policijsko vrsto. Nanj je nato skočil policist, ki se ga je fant v paniki začel otepati. In potem je tu moraliziranje v medijih in tudi med samimi vstajniki.

Se vam zdi, da se je na ravni kolektivnega zavedanja vendarle kaj spremenilo?

Osebno sem bil na protestih v Mariboru šokiran. Nisem mislil, da je pri nas takšna silovitost mogoča. To bo zelo težko pomiriti.

Kaj se dogaja z gibanjem 15o?

Je del vstaj, ki so sicer zelo heterogene. Težave pa so v tem, da ta pluralnost še ni našla nekega skupnega foruma, kjer bi se lahko pogovarjali o vseh pomembnih vprašanjih. Vstajniki so namreč, kot že rečeno, zelo različni. Imate takšne, ki mislijo, da je rešitev problema ustanovitev politične stranke, ki bi po možnosti prišla v parlament, in imate vstajnike, ki menijo, da to ni rešitev, da je treba delovati procesno in generirati družbeno moč.

Intervjuvanec: Andrej Kurnik
Avtor: Andreja Rebernik
Izvirnik: siol.net, 12. 03. 2013, http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/03/andrej_kurnik_intervju.aspx

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana

februar 23, 2013

Proti kriminalizaciji, estetizaciji in nacionalizaciji vstaje!

NIHČE-NAS-NE-PREDSTAVLJA-ZA

Zahteva vstajnikov ni nova politična stranka, ampak radikalno predrugačenje razumevanja politične participacije.

V procesu vstajniškega vrenja, ki ga zaznamujejo mnogoterost, heterogenost in nehierarhičnost, so še posebej opazni poskusi instrumentalizacije, prilaščanja in upravljanja vstaje, ki so med sabo notranje prepleteni. Po eni strani se vrstijo pokroviteljski apeli po »nenasilnih protestih«, po »mirnih in dostojanstvenih demonstracijah« in po »kulturni vstaji«. Na drugi strani smo priča pozivom k čimprejšnjem poenotenju vstajniških zahtev, v nekaterih primerih pa celo k oblikovanju stranke in naskoku na parlament. Ob tem se vstaja prepogosto poskuša zreducirati na vprašanje Slovenije in slovenskega naroda in s tem omrtvičiti njen emancipatorni potencial. Te tendence prihajajo s strani nekaterih intelektualcev, kulturnikov, umetnikov, predstavnikov civilne družbe in medijev, ki se sicer imajo za podpornike vstaje, a je za njih značilno, da bi radi določali, usmerjali, kanalizirali njen potek. Ob takšnih podpornikih, ki so popolnoma ponotranjili prepoved kakršnega koli resničnega, radikalnega, političnega upora, nasprotnikov v bistvu niti ne potrebujemo. Ob tem je treba pojasniti najmanj troje.

Prvič, ob vsakem pozivanju k nenasilju se je treba zavedati, da nenasilje ne obstaja. Nasilje je sestavni del antagonizma družbe. Država je utemeljena na nasilju – sistemskem, strukturnem, objektivnem nasilju -, ki ga potrebuje, da bi raznolikost, mnogoterost, heterogenost glasov, identitet, odnosov poenotila v eno homogeno, državljansko, nacionalno – zamišljeno, torej imaginarno! – skupnost. Sistemsko, strukturno, objektivno nasilje je tako lastno družbenim pogojem globalnega kapitalizma in se kaže v avtomatični nasilni kreaciji izključenih in pogrešljivih posameznikov, od brezdomcev, tujcev, istospolnih, manjšin, fizično in mentalno hendikepiranih, žensk, mladoletnih, predstavnikov subkultur, revnih, do brezposelnih, strukturno nezaposljivih oziroma prekernih delavcev. Dominantni sistem, ki s strukturnim produciranjem in vzdrževanjem neenakosti, izkoriščanja in nadzora, kjer imajo ljudje vrednost le še kot poceni delovna sila – to je kot blago -, podpira ustvarjanje, ohranjanje in reprodukcijo globalnega gospostva, se torej vzdržuje z nasiljem.

Subjektivno nasilje, ki se nam običajno predstavlja kot nek »izbruh«, »eksces«, »odklon« od tega »normalnega stanja«, pa je le posledica in ne vzrok državnega (sistemskega, strukturnega, objektivnega) nasilja, ki nevidno (s pomočjo ideoloških in represivnih aparatov) vzdržuje to »normalno« stanje. V resnici šele subjektivno nasilje naredi državno nasilje za vidno, ga razkrije v vsej njegovi brutalnosti. V obeh primerih torej gre za nasilje, le da je državno nasilje popolnoma normalizirano in legalizirano, medtem ko je vsako subjektivno nasilje oziroma vsaka radikalnejša gesta, ki nanj odgovarja, kriminalizirana in brutalno sankcionirana.

Natanko to se kaže tudi v procesu vstaje, kjer vstajniki (nekateri tudi mladoletni), ki jim je izkoriščevalska politika »zategovanja pasov« ukradla prihodnost in dostojanstvo, pristajajo v zaporu, so subjekti kazenskih ovadb, prisluškovanj, zasledovanj in zastraševanj, medtem ko so kriminalci, tajkuni in špekulanti ter politiki s sumom kaznivih dejanj korupcije, nepotizma in zlorabe položaja ne le na prostosti, ampak tudi na visokih položajih, s katerimi si kupujejo družbeni ugled. Zato je treba razumeti, da gre pri državnem in subjektivnem nasilju za kvalitativno različni različici nasilja, od katerih ima ena za cilj (radikalno) spremembo obstoječega stanja, druga pa ravno ohranjanje statusa quo. Sanje o revoluciji brez nasilja so natanko sanje o »revoluciji brez revolucije« (Robespierre). Po drugi strani pa je vloga državnega nasilja ravno nasprotna: gre za nasilje, katerega namen je preprečiti resnično spremembo – ves čas se mora dogajati nekaj spektakularnega, in sicer natanko zato, da se nič ne bi zares zgodilo (Žižek). Nenasilje, ki naj bi bilo nek prazni ideal »demokratične« civilizacije, tako ne obstaja. Tega ne smemo pozabiti, ko se dvigamo proti ekscesu nasilja v njegovih različnih oblikah. Pomeni, da se je ob vsaki razbiti šipi na oknu parlamenta, vsaki vrženi granitni kocki in vsakem poskusu premikanja policijske ograje treba spraševati predvsem o vzrokih za takšna dejanja, ne pa moralizirati o vandalizmu. Z nepremišljeno apriorno kriminalizacijo tovrstnih početij se pozornost nevarno preusmerja z resničnih problemov: agresivne razgradnje skupnega dobra, popolnega opustošenja socialne države in vztrajnega teptanja vrednot solidarnosti. To da so ljudje na ulicah jezni, ogorčeni in besni, torej ni vzrok, ampak posledica popolnoma zgrešenega razumevanja procesa vladanja, kjer so popolnoma odpovedale vse oblike resnične politične participacije.

Drugič, ob vsakem pozivu k poenotenju vstajnikov v politično stranko, je treba vedno na novo opozoriti, da je najbolj izpostavljeno sporočilo vstajnikov: »Nihče nas ne predstavlja!«. Kar ne pomeni le zahteve po odstopu celotne politične elite – tako »desne« kot »leve«! -, ampak predvsem radikalno problematiziranje vprašanja predstavništva in zahtevo po novih, resnično vključujočih oblikah politične participacije. In nič kaj presenetljivo ni, da tega ne samo »desni«, ampak tudi »levi« nočejo slišati. Pozivi k oblikovanju politične stranke predstavljajo poskus banalne intrumentalizacije vstaje v smeri rušenja »desnice« in redukcije vstajniškega potenciala na promoviranje interesov »levice«, ki je nespoštljiv do vstaje in njenega resnično političnega potenciala. Dokler gre za (navidezni) boj med parlamentarno »levico« in »desnico«, se politična elita počuti močno in varno, zato se združeno in brezpogojno upira emancipatornem potencialu vstaje, ki kliče po radikalnih strukturnih političnih spremembah onkraj »levice« in »desnice«. Vstaja odpira vprašanje krize dominantnega razumevanja pojma demokracije kot parlamentarne, predstavniške, zastopniške politike. »Demokratičnost« kot opozicija »totalitarizmu« je postala nek univerzalni označevalec uspešnega funkcioniranja države. Zmagoslavje demokracije se predstavlja kot zmagoslavje sistema (državnih, naddržavnih in paradržavnih) institucij, ki materializirajo suverenost ljudstva, in kot praksa političnega, ki zagotavlja politično formo pravičnosti in ekonomsko formo produkcije bogastva. Vendar ta demokracija ni razumljena kot vladavina demosa, to je ljudstva, oziroma kot odsotnost vsake vladavine. Ta demokracija je, prav nasprotno, razumljena kot forma države, kot stanje družbe in se pojavlja pod različnimi imeni: kot liberalna, parlamentarna, predstavniška demokracija. Model tako razumljene demokracije razkriva temeljni problem. Politična pluralnost in mnogoterost sta v takšni konstelaciji dojeti kot kopica »levih« in »desnih« političnih strank, ki naj bi v parlamentu »zastopale« različne interese ljudstva, politična participacija je omejena na volitve kot »praznik demokracije« (ki uzakoni vladavino preštevanja), politično enakost naj bi garantiralo pravo, vse skupaj pa naj bi poganjali ekonomski interesi in konkurenčnost. V resnici pa gre tukaj za fenomen kapitalo-parlamentarizma oziroma »preveč objektivističnega sparjenja tržne ekonomije in volilnega rituala« (Badiou), kjer se »leve« in »desne« politične stranke med sabo v bistvu ne razlikujejo, saj so kot takšne zastopnice kapitala in ne ljudi oziroma temeljne enakosti. V tem parlamentarnem fetišizmu, ki nadomešča demokracijo, so pluralna mnenja homogenizirana, vsakovrstna mnogoterost je pragmatično in utilitarno unificirana in klasificirana, dobrobit skupnega pa je podvržena dobičkonosnim in tehnokratskim interesom političnih elit. V takšni situaciji ujemanja brez ostanka med formami države in stanjem družbenih razmerij pride ravno do izginotja demosa, do ukinitve pojava ljudstva kot osnove demokracije, kot nekega principa vladavine v imenu ljudstva, a brez njega. To pa pravzaprav pomeni izginotje politike kot take, kjer so ljudje zreducirani na volivce oziroma kupce strankarskega programa, in pomeni oddaljenost od emancipatoričnega procesa vstaje, v katerem so ljudje začeli jemati svoje želje in potrebe zares in uničevati spone odtujenosti, na kateri ravno temelji kapitalistična (re)produkcija. S poudarjanjem principov samoorganizacije, nepredstavništva in nehierarhičnosti ter z izpostavljanjem svojih teles na ulicah in trgih vstajniki opominjajo, da mora biti dobrobit ljudi, in ne interesi kapitala, osnova vsake politike. Zahteva vstajnikov tako ni nova politična stranka, ki bo »naša«, ampak radikalno predrugačenje razumevanja politične participacije. Poskus estetizacije vstajniških resnično političnih zahtev predstavlja banalni poskus uzurpacije njenega emancipatoričnega potenciala in redukcije le tega na partitokratske, torej antipolitične interese, kjer je politika razumljena zgolj kot sredstvo za doseganje določenih pragmatičnih ciljev in se vzdržuje s konstantnim ustvarjanjem in reproduciranjem neenakosti.

Tretjič, vseslovenska vstaja ni in nikoli ni bila slovenska vstaja. Tisti, ki vstajo interpretirajo v izključno nacionalnem kontekstu, kot željo po ohranjanju nacionalne identitete, kot vprašanje domoljubja ali kot izraz državotvornosti, so v svoji konservativnosti zgrešili njeno bistvo. Vstajniške zahteve so univerzalne politične zahteve: radikalna enakost, dobro življenje in ubogljivo vladanje. Takšne zahteve gredo daleč onkraj nacionalnega – in vsakršnega partikularnega, identitarnega, komunitarnega – okvirja, saj se nanašajo na vsakogar oziroma na kogar koli, zadevajo virtualno vse. Mnogotere in raznolike singularne zahteve vstaje preči ravno univerzalna, emancipatorna zahteva po enakosti, ki zajema vse oziroma kogar koli in se na nobenega (posameznika, skupino) ne nanaša nič več kot na kogar koli drugega oziroma vsebuje zmožnost, da se nanaša na vse brez izjeme, brez ostanka. Vstajnikom je jasno, da Slovenija ni osamljen otok in da se v pogojih globalnega kapitalizma vstaje iz enakih razlogov – privatizacija skupnega, redukcija ljudi na blago oz. delovno silo, razgradnja vsega kar ne prinaša dobiček – dogajajo po vsej Evropi in svetu od Tunizije, Egipta in Libije … preko Grčije, Španije, Portugalske, Italije … do ZDA, Mehike in Južne Amerike … Vse te vstaje (vključujoč vseslovensko) so onkraj-nacionalne, odlikuje jih izrazita transnacionalnost, transverzalnost in solidarnost.

Gre za globalni boj med tistimi, ki so nasilno izključeni iz prostora politike, in tistimi, ki so si ta prostor nasilno uzurpirali. Če že kaj, je ta vstaja antikapitalistična, usmerjena proti kapitalizmu kot načinu oblikovanja družbe in političnim elitam, ki ga omogočajo in izvajajo. Poskusi nacionalizacije vstaje, ki se kažejo tudi skozi (navidez neškodljive) kulturne, umetniške, civilnodružbene dogodke in nagovore, ki želijo utrjevati slovensko kulturo, zgodovino in tradicijo, predstavljajo nevarne tendence, ki lahko vodijo v identitetno izključevanje in populizem. Redukcija univerzalnosti in političnosti vstaje na nacionalni, kulturni ali državotvorni kontekst – ki vedno temelji na konstituciji zaprte identitete, ki se oblikuje z izključevanjem Drugega (nedržavljana, tujca, migranta) -, je usluga tistim, ki bi vstajo radi zlorabili, kontrolirali in omejevali. Porast vpliva fašističnih, neonacističnih in nacionalističnih (domoljubnih) strank, gibanj in iniciativ v Evropi in po svetu, ki utrjujejo svoj položaj ravno na populističnem razglašanju pomembnosti ene določene identitete – nacije, jezika, kulture – to jasno pokaže. Normalizacija dojemanja fašističnih, neonacističnih in nacionalističnih (domoljubnih) tendenc je v zadnjih letih postala srhljiva. Vstaja predstavlja boj proti takšnim tendencam, vendar, ta boj ne reducira na humanitarne probleme netolerance, diskriminacije, nespoštovanja pravne države in človekovih pravic, ampak ga strukturira kot boj proti neobstoju resnične politike, to je enakosti. V vseslovenski vstaji tako ne gre za boj nekega naroda in neke kulture, ampak za razredni, antikapitalistični in antifašistični boj vsakega oziroma katerega koli naroda in vsake oziroma katere koli kulture. V emancipatornem boju ne stopijo skupaj narodi in kulture v svoji identiteti; v skupnem boju stopijo skupaj potlačeni, izkoriščani, trpeči deli vsakega naroda in vsake kulture (Žižek).

Nehajmo se sprenevedati. Ljudje so na ulicah ker so jezni, oropani in ogorčeni, ne pa zato ker so Slovenci, ker bi radi postali profesionalni politiki ali volili novo politično stranko ali zato ker bi se radi na mrazu gnetli okoli centraliziranega odra, iz katerega v obliki enosmernega monologa prihajajo različna sporočila.

Ob tem zelo dobro razumejo, da njihovo blaginjo ne ogrožajo tujci, drugi in drugačni, ampak ideologija globalnega kapitalizma, ki jo zastopa politična elita, tako »leva« kot »desna«. Na vstajah so, ker so odkrili svojo moč, moč političnega mišljenja in delovanja. Ker so razumeli, da politika v svojem bistvu ne more biti reprezentirana – lahko se le udejanja, preverja in prakticira, resnična politika kot živa ideja radikalne enakosti je po svojem bistvu nepredstavniška -, zahtevajo radikalno predrugačenje razumevanja politike. Ker politiko razumejo kot grajenje moči tistih, ki niso nič bolj upravičeni da vladajo, kot da so vladani, in kot vero v moč vsakogar oziroma kogar koli, aktivno snujejo nove, vključujoče, onkraj-parlamentarne oblike politične participacije, ki so onkraj konceptov vladanja in delitve oblasti. Vstaja je odprla tisto škandalozno plat politike, ki se kaže kot odsotnost vsake vladavine, kot ustvarjanje an arche situacije. In škandalozno plat demokracije, kjer so ljudje svojo vlogo (vladavina ljudstva) vzeli zares. In tega se najbolj bojijo vsi tisti ki bi hoteli le vladati. Tako profesionalni politiki (»levi« in »desni«) kot profesionalni revolucionarji ali predstavniki civilne družbe, ki proteste razumejo kot naskok na oblast. Vendar je glas vstaje mnogoter, heterogen in vedno močnejši. Poskusi njene depolitizacije in odrekanje njenega emancipatornega potenciala, ki se kaže kot nenehno odkrivanje možnosti nemožnega, kot večno premikanje mej možnega oziroma še ne možnega bodo vedno razumljeni kot problematični. Razglašanje možnosti emancipacijske politike in radikalne enakosti tako ostaja poglavitni cilj in smoter vstaje še posebej ob dejstvu, da so zgodovinsko gledano vse pravice bile priborjene in ne dodeljene.

Lana Zdravković

PrisotnostSteje-15o-OccupyLjubljana, 18. februar 2013

februar 22, 2013

Vzpostavljanje odprtih prostorov in samoorganizirane krajevne in četrtne skupnosti

ops_in_SAMOORGANIZIRANESKUP

O pomenu in vrstah grass-roots praks znotraj globalnih gibanj od Arabske pomladi do Indignados pa do Occupy smo večkrat govorili v kontaktnih oddajah na livestream kanalu, prav tako pa o tem govorili v svojih zapisih na socialnih omrežjih, kot realni alternativi vse bolj prodirajoči neoliberalni paradigmi, ki dobiva vse bolj vidne obrise tudi v Sloveniji.

Po vzoru španskih Indignados in Occupy so se mariborski aktivisti odločili, da bodo pričeli za vzpostavljanje alternativnih življenjskih svetov in uveljavljanje grass-roots praks, samoorganizirati krajevne in četrtne skupnosti v Mariboru.

Spletna stran: http://www.imz-maribor.org/

Brošura: http://www.scribd.com/doc/126702249/Brosura-Samoorganizirane-Krajevne-in-Cetrtne-Skupnosti

Že nekaj časa se podobni „zbori” oziroma „skupščine” odvijajo v dveh slovenskih mestih in zagotavljajo tkanje medsebojnih vezi z namenom artikuliranja realnih problemov in modelov reševanja v teh okoljih.

Na osnovi modela delovanja in artikulacije pogleda na organizacijo življenja v lokalnih skupnostih, bomo lahko prišli tudi do državnega nivoja, kjer bomo okrepili in vzpostavili civilno družbo, ki bo postala učinkovita politična oblika nadzora oblasti in artikulacije družbenih zahtev, ki jih oblast ne bo mogla več ignorirati oziroma zanemarjati.

Z uvajanjem teh ustvarjalnih in dolgoročnih korakov razvoja, bomo ljudje spreminjali naše ulice, četrti, krajevne skupnosti, mesta, državo in navsezadnje tudi svet.

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana