V Evropi obstajata dve vrsti državljanov. Človeška bitja in “PIGS” (ang. prašiči, PIIGS – okrajšava za Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija). Človeška bitja so delovni ljudje, ki “plačujejo svoje dolgove” in so jim posledično priznane človekove pravice. Prašičem lahko po drugi strani prepolovijo plače in pokojnine ter njihovo izobraževanje, zdravje in prihodnost razprodajo na dražbi najnižjemu ponudniku. Ne samo to, kar se tiče Evropske komisije, nimajo več niti osnovnih pravic do pitne vode.
Moral sem se zares potruditi, da sem našel informacije o tem, ker se očitno nobenemu večjemu časopisu to ni zdela novica. Kljub nevtralnemu stališču Evropske komisije glede te teme, postavlja trojka privatizacijo pitne vode kot pogoj za finančno pomoč državam. O tem je poleg skupin za zaščito potrošnikov kot so Food and Water Watch in Corporate Europe Observatory poročal tudi časopis North Central Pennsylvania Gazette .
Korporativni lobiji že desetletja vodijo kampanije za privatizacijo vsega, kar se da privatizirati, vključno z vodo. Njihovo opravičilo je bilo vedno, da bo privatizacija pripeljala do bolj kvalitetnih storitev za nižjo ceno. V primerih naravnih monopolov se je v praksi vedno izkazalo popolnoma nasprotno. Tako zdaj ciljajo na javne službe bankrotiranih državah in to utemeljujejo s tem, da je privatizacija (po smešno nizkih cenah) potrebna, ker v naprotnem primeru vlada ne bo imela denarja za plače in pokojnine.
Marca tega leta je bila objavljena razsikava o varčevalnih ukrepih in privatizaciji v Evropi. Naslovljena je bila “Our Right to Water” (Naša pravica do vode) in jo je naročilo gibanje “Blue Planet Project” s sedežem v Kanadi. Ne preseneča, da je poročilo vse prej kot objektivno. Vendar predstavlja zanimivo čtivo – če so vam všeč grozljivke.
Osredotoča se na rezultate (delne) privatizacije na Portugalskem, v Italiji, Grčiji, Španiji in Bolgariji. Gre za vedno isto zgodbo, podal vam bom nekaj ključnih informacij.
Po padcu komunističnega režima v Bolgariji je iz cevi javnega vodovoda puščalo približno 20% vse vode. Na koncu bučnih devetdesetih let je zaradi pomanjkanja vzdrževanja izguba narasla na 60%. Da bi se znebila problema in povrh zaslužila še nekaj denarja, je vlada leta 2000 prodala sofijsko vodovodno podjetje Sofijska voda družbi “United Utilities”, eni od obskurnih angleških korporacij, ki so zrasle kot gobe po privatizacijski orgiji Thacherjeve v 1980-ih letih.
Cena vode v Sofiji se je v enem desetletju več kot potrojila – v nasprotju z obljubami družbe. Še ena neizpolnjena obljuba je bilo predlagano zmanjšanje izgub s 60% na 25%. Leta 2011 so bile izgube še vedno enako visoke. Družba dejansko vlaga v vzdrževanje samo v nujnih primerih.
Pomanjkanje finančne preglednosti, korupcija, goljufije in prevelika izplačila za vodstvo so bile značilnosti Sofijske vode v letih 2000. Glavni izvršni direktor družbe je letno prejemal 400000 evrov. Menedžerji so normalno prejemali 25000 evrov mesečno – v primerjavi s povprečno plačo v Sofiji, ki je bila približno 500 evrov.
Istočasno je družba tožila pet tisoč bolgarskih družin, ker niso bile sposobne plačevati svojih položnic za vodo. V začetku leta 2012 so 370 družin deložirali z njihovih domov. Do takrat je United Utilities že prodala svoj delež Sofijske vode drugemu vodnemu mrhovinarju, družbi Veolia.
Prihodki United Utilities so bili več kot 1,5 milijarde funtov.
V Grčiji je bila voda delno privatizirana v Solunu in Atenah. Francoska multinacionalka Suez je odkupila delež solunskega vodovoda. Cene so od takrat narasle za 300%, medtem ko se je kvaliteta vode tako poslabšala, da je postala nevarna za zdravje in je moralo veliko ljudi poseči po ustekleničeni vodi za pitje.
V začetku je bilo med zaposlenimi veliko odpora proti privatizaciji, toda ko je družba razglasila, da bodo njihove plače podvojili, so z veseljem prekinili svoje nasprotovanje. Po tem so se delovne sile znebili z zmanjševanjem števila zaposlenih, račun za višje plače pa ponovno zaračunali potrošnikom.
Privatizacija drugih vodovodov v Grčiji se nadaljuje pod pritiskom trojke.
Na Portugalskem je začela oblast združevati občinska vodovodna podjetja v velike družbe v 1990-ih letih. Tako jih lažje privatizirajo, korak za korakom, začenši s koncesijo za izkoriščanje hidrografskih bazenov, rečnih strug, infrstrukture itd. Istočasno so zaprli javne fontane s pitno vodo. Ta nizkotna praksa je skupna celotni južni Evropi. Med žgočimi poletji imaš srečo, če še vedno najdeš javno fontano, ki se ni presušila.
V Italiji so se morali v 1990-ih vsi javni dobavitelji vode reorganizirati v SpA (delniške družbe), od katerih so nekatere postale popolnoma privatne, druge pa so ostale v javni lasti. V obeh primerih je odnos do vode prešel od dojemanja vode kot javne dobrine do dojemanja vode kot profita. Številke povedo celo zgodbo. Od leta 1997 do 2006 so cene vode narasle za 60%, medtem ko so investicije v vodovode padle za debelih 70 odstotkov.
Španija se lahko pohvali z enim najboljše delujočih javnih vodovodnih sistemov v Evropi, Kanalom Isabel II, ki dobavlja vodo Madridu. Uničenje nečesa tako lepega je skušnjava, kateri se ne more upreti noben plenilski privatnik. Isto velja za vse ljudi v politiki, ki so se namenili od tega mastno zaslužiti. Na isti način kot to počne v zdravstvu, je vlada začela privatizirati vodovod po korakih, popolnoma brez vednosti javnosti. Nihče ne ve točno, komu se vodovod prodaja, vendar ste lahko prepričani, da bodo dobički ostali “v družini”.
To so slabe novice ali vsaj majhen del le-teh. Vendar obstajajo tudi dobre. Pred letom in pol so v referendumu, ki so ga mediji popolnoma ignorirali, Italijani s 96% glasov glasovali proti privatizaciji vode (s 57% udeležbo). Leta 2006 je dežela z zelo posebnim odnosom do vode – Nizozemska – z zakonom prepovedala privatizacijo vode. Podobna zakonodaja je bila sprejeta v Urugvaju. In leta 2000 so se ljudje iz Cochabambe v Boliviji uspešno uprli, ko je vlada poskušala razprodati njihovo vodo ameriški multinacionalki Bechtel.
Žalostno dejstvo je, da človekove pravice in svoboda niso večni. Ni jih mogoče razprodati. Vse se lahko razproda samo, če dovolimo, da se to zgodi, če se proti temu ne borimo. Če dovolimo, da korporacije z nekaterimi ljudmi ravnajo kot s prašiči, bodo nekega dne, ki ni tako daleč, tudi z vami ravnali kot s prašičem.
Več o tem:
Presence Counts · 15o · OccupyLjubljana 