Archive for ‘družbena gibanja’

maj 16, 2014

Feminizem Na Ulice!

femshod

Vulva jih gleda – brce seksistom!

Skotila se je ideja o feminističnem shodu, ki bi zavzel ulice in preplavil mesto, zatresel patriarhalne srajce in nam zopet dal možnost, da v prvih vrstah glasno povemo, kje nas vulva žuli! Pretresamo ideje, pljuvamo čez seksiste in skušamo analizirati položaj žensk v času krize, hkrati pa bi potrebovale tudi izkušnjo biti na ulici in ogluševati s svojim besom.

Seksizme prepoznavamo kot rdečo nit, ki spaja politične elite, ekonomsko izkoriščanje, akademsko okolje, medijski prostor, cerkvene sile ponovne tradicionalizacije položaja žensk, in se skozi telesa posameznikov nazadnje še prevaja v ulično nasilje. Seksizmi služijo utrjevanju samoumevno podrejenega, nevidnega, razvrednotenega položaja žensk – da bi nam lažje vladali in upravljali z našimi telesi, so vsi prostori v katere vstopamo polni nasilja, poniževanja, zanikanja in drugih znakov, ki govorijo o tem, da nismo dobrodošle. Posebno še, kadar izstopimo iz pripisane vloge poslušnih, ukrotljivih, prijaznih in zavzemamo aktivne, uporne, nesramne, neprijetne in glasne drže. Kadar smo glasne in izzovemo obstoječe hierarhije, se razkrijejo nevidni mehanizmi, ki vzdržujejo patriarhalni red. Skozi vso zgodovino so bile uporne ženske kaznovane, zaprte, mučene, zažgane, diskreditirane, označene za nore in nemoralne. Nismo histerične – besne smo, ker ne vzdržimo več!

Seksizmov je mnogo in so vseprisotni. Seksizem je, če me na ulici primeš za rit ali se za mano dereš, če ti ga bom popušila. Seksizem je šank-kultura. Seksizem so naslovnice revij, oglasi, ki izkoriščajo naša telesa in televizijske oddaje, ki reproducirajo stereotipne vloge žensk. Seksizem je vabiti dajati mizoginim osebam vidnost in slišanost. Seksizem so akademske institucije, ki na vodilnih položajih vzdržujejo moške, ženske pa silijo v pisanje člankov, za katere ne dobijo priznanja ali prekerne položaje. Seksizem je cerkvena ideologija, ki nas potiska v senco, priklene na dom in se vsiljuje v državno politko, napada pravico do splava in odločanja o našem telesu. Seksizem je ideja, da potrebujemo policijo, da bi nas varovala, kot da se ne moremo same braniti. Seksizmi so prepleteni v ekonomsko izkoriščanje, saj smo ženske prve, ki bomo odpuščene, dobile manj plačila in pristale na opravljanje neplačanega dela doma. Seksizem je predvidevati, da je naša prijaznost in ljubezen neskončna. Seksizem je to, da vedno ostanemo same s sranjem in kategoriziranje zatiranja kot »žensko vprašanje«. Seksizmi nam vedno znova dajejo vedeti, da ne smemo biti v ospredju, biti vulgarne, agresivne, jezne, se postaviti zase, izzivati, živeti po svoje. Nočemo biti tiho – vedno udarimo nazaj!

Čas je, da maštanja pretvorimo v akcijo in feminizem vrnemo na ulice. Zato v petek, 23. maja 2014 pripravljamo feminističen shod PROTI SEKSIZMU. Dobimo se ob 17.00h v parku Tabor in potem zaružimo po mestu!!!

Feministke
[več info na feminist.shod{at}gmail.com]

Advertisements
januar 5, 2014

NESIMO JIH VUN – SVOBODA VSTAJNIKOM (solidarnostna prireditev)

nesimo jih vun

 

Prireditev bo potekala 10.01.2014 od 18. ure naprej v Vetrinjskem dvoru, Vetrinjska ulica 30, 2000 Maribor

»NA PROTEST SEM ŠEL, DA BOMO IMELI BOLJŠO PRIHODNOST. NE PA ZA TO, DA SE BOM MORAL ZAGOVARJATI (…) TOŽILEC SE JE SPET SMEJAL (…) TI SI ZANJE V VSAKEM PRIMERU KRIV.«

(izjava priprtega in obtoženega vstajnika, udeleženca 3. mariborske vstaje)

Ali smo na točki, ko so temelji demokracije – pokončna državljanska drža, svoboda govora, pravica do združevanja in javnega izražanja postali KRIMINALNA DEJAVNOST?

Tega ne moremo dovoliti.

Zato te v petek, 10. januarja 2014, ob 18.00 vabimo na solidarnostno prireditev

NESIMO JIH VUN – ZA SVOBODO VSTAJNIKOV, v Vetrinjskem dvoru v Mariboru.

PROGRAM:

18.00 – predstavitev vstajniške številke ČKZ Nesimo jih vun.

19.00 – predstavitev pričevanj kriminaliziranih vstajnikov.

21.00 – koncert Svoboda vstajnikom. Sodelujejo:

Jani Kovačič
Jure Ivanušič
Tadiman
Igor Bezget
Jerry Mažgon
Joe and the Rhytm Boys
Gregor Lozar in Igor Bezget
Djembabe
Superfool
Jezy Brothers
Fart M.R.
Puna kapa
Blutwurst
V okovih
+
presenečenje

Vsi nastopajoči so se odpovedali svojim honorarjem.

 

NE PUSTIMO, DA NAS UTIŠAJO!

 
Povezava na FB dogodek: https://www.facebook.com/events/188090684731364

 

Prisotnostšteje-15o-OccupyLjubljana

oktober 27, 2013

#29o (29. oktober 2013) – PROTESTI PROTI VLADI

protesti_29_10_2013

Mineva eno leto od prvega protesta 29. oktobra 2012 in stanje, na
katero smo takrat opozarjali, počasi postaja realnost. Bankirsko-
politična elita na hiter in pritlehen način preureja zakone in si
podreja institucije, da lahko razproda vse, kar je Sloveniji še ostalo.
Aroganca premierke in vlade ter celotnega državnega zbora spominja
na superiornost diktatorskih režimov, ki smo jim bili priča v prejšnjem
stoletju. V času, ko je pravna država samo še iluzija, ko mali človek na
svojih plečih nosi napake požrešnih kriminalcev in z vedno večjim
zadolževanjem, od katerega ljudstvo nima nič, tone vse globlje in
globlje, ko sociala postaja trend, ko je upanje na boljši jutri samo
patetični sentiment, ki spominja na Hollywoodske filme s srečnim
koncem, je potrebno, da ljudstvo pokaže svojo moč in, da opomni
poslance in ostale funkcionarje, da delajo oni za ljudstvo, ne ljudstvo za
njih.

Sistematska kraja državnega premoženja, ki se je vršila 20 let, počasi
dobiva svoj epilog, kjer bomo počasi ugotovili, da je državna malha
prazna. Razprodaja premoženja in vse večje socialno brezno so znak,
da mlada, sposobna in kreativna sila zaradi meglene perspektive beži
iz svoje lastne dežele s trebuhom za kruhom. Deljenje naroda in potenciranje
trivialnih političnih procesov in ostalih za življenje nepomembnih
novic ter prikrivanje resnic samo oddaljuje ljudi od tega da uvidijo,
da je takšen način vladanja katerekoli strani poguben za nas. Nenehno
sklicevanje politikov, da je vedno kriva druga stran, medtem ko ni
sposobna odkrite samokritike, samo podaljšuje začaran krog iz katerega
moramo nujno izstopiti, če hočemo našim otrokom omogočiti
dostojno življenje, kjer bodo lahko razvijali svoje potenciale.

V državi, kjer je pravica samo skupek črk na papirju, kjer gledamo lačne
otroke v šolah, kjer sta samooskrba in suverenost na minimalnem
nivoju, kjer gledamo na tisoče praznih stanovanj, medtem ko so mlade
družine stiskajo v nelagodju, če bo uspela plačati najemnino za prihodnji
mesec, je edina legitimna naloga ljudstva upor.

Pokažimo svoje človeško
srce pred tirani človeštva.

Pokažimo svoj pogum
pred izdajalci tega naroda.

Pokažimo svojo moč,
s katero lahko vsak prisoten
pripomore.

POZIVAMO TUDI VSE LJUDI DRUGOD PO SLOVENIJI DA
POVZDIGNEJO SVOJ GLAS IN ZAHTEVAJO PRAVICO!!!

29.oktober, 16:00, po Sloveniji

Proteste bomo V ŽIVO prenašali na livestream kanalu Prisotnost šteje: http://www.livestream.com/prisotnoststeje

Na dan protestov nas spremljajte na Twitterju:  https://twitter.com/OccupyLjubljana (@OccupyLjubljana)

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana

april 23, 2013

Skupna izjava udeležencev Hub meetinga / povezovalnega srečanja 2013 Maribor – Ljubljana

hub22

Skupna izjava udeležencev evropskega in mediteranskega Hub meetinga / povezovalnega srečanja 2013 Maribor – Ljubljana, ki je potekalo od 18. do 20. aprila 2013 v Mariboru in Ljubljani

Hub meeting / povezovalno srečanje 2013 Maribor – Ljubljana je nadaljevanje procesa srečanj evropskih gibanj. Izmenjevali smo izkušnje s petih področij: znanja, migracij, radikalnega socialnega dela, vladovanja v mestu in konstituirajočega procesa. Izhajajoč iz lokalnih razlik smo razpravljali o odpiranju skupnega prostora, v katerem razumemo Evropo ne kot geografski prostor, razdeljen z mejami in definiran s strani hegemonskih struktur, temveč jo razumemo kot regijo, ki jo definirajo boji. Zato vanjo vključujemo tudi boje Arabske pomladi ter upoštevamo razlike med severom in jugom. To je proces, v katerem mislimo skupni prostor skozi rezoniranje lokalnih bojev proti transnacionalnem nivoju.

Konstituirajoči proces je ključni horizont, ki ga polnimo z vsebino in praksami. Te temeljijo na splošnem raziskovanju okolja, v katerega so gibanja vtkana, ob tem pa spoštujejo heterogenost družbe ter lokalnih kontekstov. Prepoznavamo občo nujnost kritike finančnega kapitala, Troike itn., a ta ne sme ostati le na simbolni ravni, temveč mora obstajati tudi materialno, skozi konkretne prakse.

Zgolj dialog med radikalnimi gibanji, ki so že vključena v proces, ne zadostuje. Boje je potrebno generalizirati.

Kot gibanja se želimo videti kot del družbe, ne ločeni od nje. Boje želimo spodbujati na terenih, kjer se kapitalistični sistem reproducira. Med njimi so neoliberalno vladovanje v mestu, znanje, migracije, socialno delo in evropski konstituirajoči proces, vsiljen od zgoraj.

Na delavnici „Upiranje neoliberalnemu vladovanju v mestu“ smo se pogovarjali o bojih in praksah v mestu in urbanem prostoru nasploh ter o organiziranju potreb na teritoriju.

Na delavnici „Migracije“ smo govorili o bojih proti vsakršnim ekonomskim in političnim mejam, skozi njih pa smo zaznali povezave med boji beguncev in boji migrantskih delavcev.

Na delavnici „Znanje“ smo to prepoznali kot temeljno bojišče, ki nam nudi orodja za spodbujanje novih bojev.

Na delavnici „Ženske, kriza in (radikalno) socialno delo“ smo govorili o povezavah med patriarhatom, kapitalizmom in krizo. Najprej smo razpravljali o vključitvi feminističnih perspektiv v skupen boj proti politikam zategovanja pasov; nato smo se pogovarjali o mehanizmih radikalnega socialnega dela v skupnosti.

Na delavnicah „Perspektive političnih procesov in bojev v Evropi“ in „Konstituirajoči proces“ pa smo izmenjevali mnenja o delovanju v okviru koncepta „družbene stavke“ z dolgoročno perspektivo. „Družbena stavka“ pomeni forme stavkanja izven formalnih struktur, denimo sindikatov ipd. Pretresali smo mehanizme in metode, ki jih ljudje že uporabljamo in so del tovrstnih akcij ter razpršenih mrež teh praks. Prvi test „družbene stavke“ bo 15M.

Poleg tega smo prepoznali agendo evropskih dogodkov, vključujoč Blockupy Frankfurt, Que se lixe a Troika (na Portugalskem) in španskimi dnevi mobilizacij Plan de Rescate Ciudadano, kot del nadaljnjih korakov proti jeseni aktivnosti. Poudarjamo pomen teh dogodkov kot uporabnih orodij za izgradnjo konstituirajočega procesa.

Z ljubeznijo,

udeleženci Hub Meeting 2013

 

English:

Common Statement Maribor – Ljubljana Hub Meeting 2013

Hub Meeting 2013 Maribor ‐ Ljubljana is the continuation of a European movements meetings process. We shared our experiences around five topics: governance of the city; knowledge; migration; women, crisis and radical social care; and the constituent process. Starting from our local differences we talked about opening common space in which we think of Europe not as a geographical space divided by borders and defined by hegemonic structures, but rather as a struggle defined region. In this we also consider the struggles of the Arab Spring, and differences between south and north. This is a process in which we imagine the common space through which local struggles resonate to a transnational level.

The constituent process is a crucial horizon to be filled with content and practices that have to be based on a general inquiry in which the movements are embedded, respecting heterogeneity of society and local circumstances. There is a general need to attack financial capital, troika,  etc., not only on a symbolic level but also in a material way through concrete practices. It is not enough to just talk to radical movements already included in the process, but to generalize the struggles.

As movements and activists, we want to see ourselves as embedded in society and not separate from it. We want to create struggle on the terrains where the capitalistic system  reproduces  itself:  for  example  in  governance  of  the  city,  knowledge,  migration, social care and a top down European constituent process.

In Governance of The City we discussed struggles and practices in the city and urban space and the organizing of needs on the territory;

In Migration we discussed struggles against any economic and political border through which we found the lines that cross the refugee struggles and the struggles of migrant workers;

We recognized Knowledge as a fundamental battleground that gives us the tools to create new struggles.

In Women, Crisis and Radical Social Care we discussed the link between patriarchy, capitalism and the crisis. First it was how to insert feminist perspectives in the common struggle against austerity; second was mechanisms of radical social care in the community;

And in the Constituent Process we discussed working on a social  strike with a long-term perspective, where “Social  Strike” means  forms  of  strike outside formal unions, etc. We inquired about mechanisms and methods of how people create by themselves and are involved in such actions and diffuse networks of practices,  rescuing the next 15th May as a first test.

Besides this we recognize there is an agenda of European events, including Blockupy FrankfurtQue Se Lixe A Troika and Plan de Rescate Ciudadano days of mobilization in the perspective of further steps towards the autumn, and we stress that those events must be useful tools for building a constituent process.

With love, the participants of Hub Meeting 2013

marec 12, 2013

Oblikovanje stranke vstajnikov je lahko zgolj taktika

ops_proces

“Trdim, da bi bila, če bi vstajniki uspeli ustanoviti stranko in iti na volitve ter zasesti oblast, ta groteskna. Oblikovanje stranke je namreč lahko zgolj taktika, brez strategije pa ni nič.”

Z dr. Andrejem Kurnikom, visokošolskim učiteljem politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in dolgoletnim aktivistom, ki je zadnja leta med drugim tesno sodeloval pri slovenskem gibanju 15o, smo se pogovarjali tudi o problemu vstaj, ki se kaže zlasti v pomanjkanju njihove avtonomije.

Pogovarjali smo se tudi o tem, da bi se morala protestna gibanja ne le nadaljevati, temveč tudi širiti svoj fokus, pa o tem, da zgolj ustanavljanje strank pomeni, da se želi situacijo le pomiriti in spraviti ljudi z ulic, pa tudi o poskusih kriminalizacije vstaj in vsiljevanju norme njihove nenasilnosti.

Po letu dni se bodo nekoliko zamenjale politične elite. Menite, da se lahko zaradi tega dejansko zgodi kakšna večja sprememba,ali je to le nujna poteza oziroma pregrupacija kapitalsko-državnih elit, da nekoliko pomirijo ljudstvo?

Nova vlada bo seveda poskušala uresničiti neke koncesije, ki ne bodo zadostne. Zavedati pa se je treba problema vstaj, njihovi začetni koraki se kažejo v pomanjkanju avtonomije. Zato so predmet različnih instrumentalizacij dveh obstoječih oligarhij, to je leve in desne, ki se prek vstaj spopadata za resurse, vpliv in nadzor nad različnimi družbenimi sistemi. Torej je nujno, da vstaje najdejo svojo avtonomijo in se profilirajo kot prostor boja in proizvajanja inovacij tistih, ki družbenih moči nimajo.

Trenutno so zahteve vstajnikov bolj ali manj na ravni nekega ogorčenja nad obstoječim stanjem in se zelo počasi artikulirajo. Jasne zahteve pa se bodo izkristalizirale skozi daljše obdobje izražanja nezadovoljstva, tudi konfliktov.

Protestna gibanja so v zadnjih mesecih postala del slovenske realnosti in vse več je tistih, ki menijo, da bi se morale zahteve vstajnikov artikulirati skozi na novo nastale stranke.

To, da se v javnosti pojavljajo takšne želje, še ne pomeni nič. Kot že rečeno, namreč ni jasno, ali za njimi ne stoji kakšna politična agenda, ki želi povrniti kredibilnost reprezentativni demokraciji. To sicer samo po sebi ni slabo, problem pa je v tem, da so obstoječe politične elite v medsebojnem prerivanju, kar nas spravlja v precej nevaren položaj, saj so pravzaprav uspele vzpostaviti dvome o vseh političnih inštitucijah. Če bi se vstaje organizirale v politične stranke in postale del parlamentarne politike, bi problem nelegitimnosti inštitucij predstavniške politike ostal. Nastali vakuum pa bi napolnili populizmi.

Problem strank je, da sledijo principu poenotenja volje in so centralizirane. V Franciji so na primer Zeleni poskušali združiti princip mreže, ki je princip gibanja in princip stranke. Neuspešno. Gre namreč za dva principa, ki ne gresta skupaj.

Protestna gibanja bi se skratka morala ne le nadaljevati, temveč tudi širiti svoj fokus. Pod vprašaj bi morala začeti postavljati več stvari, ne le na ravni politike, temveč vse segmente družbenega življenja, in skozi to definirati zahteve oziroma pravice, ki jih je potem treba instituirati.

Ko namreč govorimo o vstajah, moramo vedeti, da je eno institucionalizacija vstaj, ki bi bila skrajno škodljiva, saj bi pomenila, da teh ne bi bilo več oziroma bi postale ena od interesnih grupacij. Drugo pa je vprašanje instituiranja tistega, kar nastaja znotraj tega družbenega vrenja, in sicer bodisi v obliki nekih potreb, na osnovi katerih se definirajo določene pravice, bodisi v obliki oblikovanja nekih mehanizmov vplivanja na odločanje in upravljanje družbenega bogastva.

Torej bi se po vašem mnenju morala vzpostaviti neka artikulacija, ki je nekončan proces.

Tako je. V tej družbi namreč obstajajo predstave o oblasti, ki so zelo stare. Oblast se jemlje kot nekaj, kar je totalno, kar se zavzame. Ne misli se kompleksnosti oblasti in zaradi tega se ne misli niti procesnosti. Vstaje bi morale generirati družbeno moč in iskati možnosti, da se ta generirana moč instituira. Ne morejo se pa institucionalizirati vstaje.

Na primer po veliki svetovni gospodarski krizi se je vzpostavila socialna država ali država blaginje. In to ni bilo nič drugega kot teren boja. Potem ste imeli delavske in socialne boje, ki so uspeli po nekaj desetletjih ogroziti razmerje sil, ki je bilo v korist kapitala. Takrat ste potem imeli neoliberalno kontrarevolucijo.

Mi danes potrebujemo družbene in politične inovacije. Te pa lahko nastanejo le skozi dolgotrajnejše vrenje. Nimamo namreč le problema s korupcijo, temveč tudi z nekim konceptom vladanja, ki obstaja v Sloveniji okoli 20 let in na globalni ravni od sredine 70. let prejšnjega stoletja. Povsod po svetu, ne le pri nas, je prišlo do krize tega modela vladanja.

Govoriva o neoliberalnem konceptu vladanja …

Tako je in priča smo njegovemu izpetju, saj gre za model vladanja, ki je prinesel privatizacije, razlaščanja, centralizacije moči. In tako dolgo, kot je nastajal, bo tudi nastajal nov model, saj ga ni mogoče čez noč razgraditi.

Eden večjih problemov danes je, da finančni kapital in država ne delujeta, kar pomeni, da jima med drugim ni uspelo, da bi novi generaciji zagotovila dostojno življenje, ne le preživetje.

Kako bi lahko zagotovili perspektivnost novim generacijam?

Verjetno tako, da iznajdete nekaj zunaj finančnega kapitalizma in države.

Kot na primer?

Zametki tega se na primer kažejo v tem, ko ljudje danes poskušajo svoje probleme reševati tako, da vstopajo v neke nove tipe odnosa, recimo v zadružništva oziroma vse, kar je povezano s konceptom skupnega. Vendar je za razvoj takšnih oblik potreben čas.

Problem je, da je neoliberalizem pri ljudeh ponotranjen. Ljudje, ki vedo, da morajo nekaj narediti, in vedo, da je rešitev za njihovo delo in delovanje recimo oblikovanje zadruge, ugotovijo, da pravzaprav to naredijo zelo težko, ker so socializirani v nekem družbenem odnosu, ki ni odnos enakosti, ki ga zadružništvo zahteva.

Zahteve po različnih oblikah neposredne demokracije, kot na primer elektronski, možnosti uveljavljanja instituta ljudske nezaupnice, samoorganiziranju četrtnih in krajevnih skupnosti in tako dalje, so vse glasnejše. Želi se torej soodločanje in soupravljanje na krajevni in občinski, pa tudi na državni ravni.

Če hočemo generirati družbeno moč proti akumulirani moči v obliki kapitala, potem to lahko naredimo le z demokratizacijo, vendar ne le obstoječih institucij sistema, temveč na bazični ravni.

Ste lahko konkretnejši?

Pri nas govorimo o neposredni demokraciji na dveh ravneh. Eden od teh je, na kakšen način bi potekali procesi demokratizacije družbe znotraj demokracije, drugi pa, kako bi se na ravni institucionalne realnosti izrazila ta večja demokratizacija, torej zahteva ljudi, da imajo več vpliva. Predstavniška demokracija namreč ne more prevesti družbenih potreb.

Vstaje se morajo razredno profilirati in postati prostor boja in iskanja inovacij za tiste, ki nimajo družbene moči. Zato morajo zanje, kot že rečeno, najti strategijo, kako bodo to družbeno moč razvili.

Gre namreč za to, da če hočete narediti revolucijo, morate dobiti družbeno večino in čez 50 odstotkov demokratičnih oblik sodelovanja in lastnine. Zdaj nimamo skoraj ničesar, zato je problem, če kdo misli, da bo zasedba oblasti kaj rešila. Ne bo, saj s tem, ko nimate nobene družbene moči, te nimate niti za proizvajanje demokratičnih oblik lastnine. To je proces.
Trdim, da bi bila, če bi vstajniki uspeli ustanoviti stranko in iti na volitve ter zasesti oblast, ta groteskna. Oblikovanje stranke je namreč lahko zgolj taktika, brez strategije pa ni nič.

Zgolj ustanavljanje stranke pomeni, da se želi situacijo le pomiriti in spraviti ljudi z ulic. Sama stranka pa ne bo naredila nič drugega kot dala zgolj neko novo začasno legitimnost temu političnemu sistemu, problemi pa bodo ostali.

Zavedati se je tudi treba, da se je demokracije in samovladanja treba učiti in naučiti. To je nenehen proces. Ob tem je pomembno tudi vprašanje, kako lahko proizvajamo družbeno bogastvo in ga demokratično razporejamo.

Skratka, naj bodo stranke, ampak ne na račun tega, da se končajo vstaje.

Imate poskuse v tej smeri. Problem vstaj je cenzura in to, da se je začela vsiljevati norma nenasilja. Ne gre za to, da bi bilo nasilje boljše, problem je v tem, da imate ljudi z različnih družbenih položajev. V Sloveniji pa smo z moraliziranjem ta vprašanja zaprli, namesto da bi se o njih pogovarjali. In recimo v Mariboru, kjer ste imeli konfrontacije s policijo, je bilo to povezano s socialno dimenzijo te vstaje. To je bila konfrontacija mladine druge prekerne generacije, ki sploh nima več koncepta prihodnosti in je na nek način marginalizirana. Srednji sloj ga ima, zato se boji soočenja.

Kaj konkretno ste imeli v mislih s cenzuro?

Redčenje diskurza vstaje.

Kdo naj bi to počel?

Minister za notranje zadeve in policija, ki so oblike izražanja ogorčenja začeli sistematično kriminalizirati. Na primer, prejšnji četrtek ste imeli v Mariboru proces proti 18-letnemu fantu, ki mu grozi zaporna kazen petih let zaradi napada na uradno osebo. To se je zgodilo, ker se je ta, ko je po napadu policije s solzilcem dobil astmatični napad, umaknil za policijsko vrsto. Nanj je nato skočil policist, ki se ga je fant v paniki začel otepati. In potem je tu moraliziranje v medijih in tudi med samimi vstajniki.

Se vam zdi, da se je na ravni kolektivnega zavedanja vendarle kaj spremenilo?

Osebno sem bil na protestih v Mariboru šokiran. Nisem mislil, da je pri nas takšna silovitost mogoča. To bo zelo težko pomiriti.

Kaj se dogaja z gibanjem 15o?

Je del vstaj, ki so sicer zelo heterogene. Težave pa so v tem, da ta pluralnost še ni našla nekega skupnega foruma, kjer bi se lahko pogovarjali o vseh pomembnih vprašanjih. Vstajniki so namreč, kot že rečeno, zelo različni. Imate takšne, ki mislijo, da je rešitev problema ustanovitev politične stranke, ki bi po možnosti prišla v parlament, in imate vstajnike, ki menijo, da to ni rešitev, da je treba delovati procesno in generirati družbeno moč.

Intervjuvanec: Andrej Kurnik
Avtor: Andreja Rebernik
Izvirnik: siol.net, 12. 03. 2013, http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/03/andrej_kurnik_intervju.aspx

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana

marec 11, 2013

iVstaja 1.0

vstajniski-proces

Po skoraj polovici leta je vstajniški proces v Sloveniji dorasel do svoje polne velikosti in se je zdaj znašel pred maturitetno preizkušnjo. Ta se mu zastavlja z zahtevo po odločitvah take vrste, ki bodo usodno zaznamovale njegovo prihodnost in možnosti. Temeljno vprašanje je, kako doslej oblikovane splošne in večinoma negativne zahteve z demonstracij in viharnih skupščin pretvoriti v pozitivni program in zlasti, kako jih potem tudi uresničiti.

Kako bo gibanje odgovorilo na to večno vprašanje bo zanj usoden, kar dokazujejo 150 letne izkušnje, ko so se vstajniška gibanja lomila ravno na tej točki. To je namreč točka prehoda iz mobiliziranja podpornikov v organiziranje gibanja, da se usposobi uresničevati svoje cilje. Fazni prehod zahteva miselne preskoke, ki jih gibanja pogosto niso bila zmožna uveljaviti, celo niti uvideti. Predvsem so skrajno nerada, že zaradi negativnega programa, dopuščala kritičen vpogled nase. Tako je bil trenutek, ko so gibanja svojo pozornost prenesla z zunanjega nasprotnika nase in končno vase, pogosto tudi začetek njihovega konca – bodisi kot gibanja ali vsaj kot naprednega gibanja.

Karkoli se bo še zgodilo, jasno je že zdaj, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo pred začetkom te vstaje. Vstaja je bila že doslej dokazljivo uspešna, ker je radikalizirala izhodišče, s katerega se bodo v prihodnje postavljale zahteve oblasti. Obenem je inovirala tudi načine radikalizacije nasprotovanja oblastem. To je, če nič drugega, njeno dragoceno darilo prihodnjim vstajniškim generacijam in valom, in če ne prispeva nič več od tega, je to njena realna zasluga za vse čase.

Najbolj pomemben programski dosežek je poenotenje vodilne vstajniške zahteve na praktično celotnem političnem in kulturnem spektru družbe. Doseženo je soglasje, da je celotna politična elita izgubila zaupanje, ker je zaigrala svojo integriteto. Poenotenje je doseženo prvič po osamosvojitvi Slovenije in že samo to spomni na neizpolnjenost projekta. Doslej so se osamosvojile le elite, ne samo od Beograda, tudi od državljanov. Vstajniki zdaj nasprotujejo ugrabitvi osamosvojitvenega projekta in izdaji ideje, po kateri naj bi po osamosvojitvi lahko vsi skrbeli zase in si skupaj prizadevali za skupno dobro.

Naslednji trajni dosežek gibanja je praktična uveljavitev pravice nasprotovati oblastem in se s tem namenom zbirati brez podrejanja formalnim zahtevam postopkov prijave zborovanj pri oblasteh. Zaradi nezmožnosti represivnih organov slediti samoorganizaciji demonstracij, je del represivnega aparata postal neuporaben. V tem pogledu je vstajniški proces dosegel povečanje demokratičnih svoboščin.

Tretji trajni dosežek vstajnikov je uveljavitev novega nenasilnega modela nasprotovanja in razmejitev do nasilnih oblik nasprotovanja. Ne gre za moraliziranje, da so nasilne oblike nasprotovanja oblasti sporne, saj je pojem nasilnost lahko razumljen zelo elastično.

Nasprotovati nelegitimni oblasti z vsemi oblikami neposlušnosti in jasnim izražanjem zahtev že ne more biti sovražno in nasilno. Kljub temu pa so bila vstajniška gibanja od konca devetdesetih v več primerih, vzemimo 23 letno žrtev v Genovi (Carlo Giuliani, 2001), potisnjena v nasilniške incidente, ki so jih izzvali policijski provokatorji. Zato je sposobnost množice nenasilnih demonstrantov prepoznati in se defenzivno odzvati na nasilje ključno, ko varuje gibanje pred žrtvami in kasnejšo diskreditacijo, kakor so izbruhe nasilja razlagali režimski mediji.

V prihodnje vstajnikom dosedanji dosežki ne bodo pomagali oziroma bodo morali prej odgovoriti na izzive, ki jih pred njih postavlja imperativ prehoda od množičnega delovanja v organizacijske strukture. To nikakor ni majhna stvar.

Takoj prvo in že v izhodišču nepremostljivo grožnjo enotnosti gibanja postavljajo zahteve po programskem poenotenju članov raznorodnih gibanj. Razen za zelo splošne opredelitve pa to ni mogoče. Nekateri neuspehe pripisujejo prepotentnim egom vstajniških protagonistov – v takih situacijah res priplava na površje veliko plute. A težava je globlja, spopad egov je tudi posledica vsebinske raznorodnosti gibanj, ko vsaka skupina ocenjuje razmere drugače. To ni težava ampak danost, družba ni več enovita, kot so elite ampak je nepopravljivo raznorodna in še bolj takšna hoče postati. Zato za njeno organiziranje ni uporabna miselnost poenotenja, ki jo uporabljajo elite. Potrebno je družbeno inovirati načine delovanja, ki bodo vzeli različnost sodelujočih za svoje izhodišče.

A veliko lažje reči kot storiti, saj bi to med drugim od posamičnih gibanj zahtevalo samokritičnost. Le tako lahko sami uvidijo, da njihova sicer utemeljena posamična zavzemanja niso univerzalna, in da imajo tudi druga samorodna gibanja nek svoj prav, četudi je osnovan s povsem drugačnimi argumenti. Gibanja so ponavadi tudi notranje nekonsistentna: ena so bolj radikalna programsko, kot v primeru ‘nevladnih’ organizacij, druga pa akcijsko, na primer družbeni inovatorji (Očistimo Slovenijo). Težava je, da gibanja na zahtevo po samorefleksiji in odkrivanju svoje ozkosti večinoma odgovarjajo bodisi z ignoranco ali čustveno – v takih primerih redko pozabijo izreči besedo ‘izdaja’. Kakorkoli že, gibanja si sploh ne dajo pravih možnosti, da bi se prepoznala v različnosti.

Druga in nič manj ‘izdajalska’ taktika, ki od znotraj najeda trdnost vstajniškega gibanja, je povezana s tem, da so vstajo na vrhuncu njene mobilizacijske moči napadle pijavke oziroma pobudniki za ustanovitev novih, ‘naših’ političnih strank. Njihov oportunizem je res sprevržen, saj iz protielitistične vstaje ljudstva kujejo podlago za svoj vstop med politične elite. A zgražamo se, ker so tako plenilsko neposredni. V osnovi njihove strankokratske pobude niso napačne in imajo svojo vlogo v vstajniškem procesu spremembe političnih elit in zahtev po odhodu starih obrazov (a kaj s tem, v primerjavi z novimi obrazi med vstajniki, ki so bili še do nedavna del političnih elit?). Zahteva po odhodu elit ne vodi v ukinitev parlamentarne demokracije ampak v temeljito spremembo delitve dela med posredno in neposredno demokracijo pri upravljanju družbe in vsakodnevnega življenja. To bodo novopečene stranke menda bolje razumele. Če ne, jim bodo vsaj bolj živo pred očmi posledice.

Zato potekajočega vstajniškega razkola ni treba imeti za neuspeh ampak za kazalnik dosežkov. Vstajniški proces se je tako okrepil, da je začel svoje transformativne učinke prelivati na vse strani in ni več premočrten. Vstajniki ne hlastati po tem, da bi nadzorovali stranske posledice svojih primarnih prizadevanj ampak lahko samo skrbijo za neprekinjeno obnavljanje svojih kreativnih prizadevanj za drugačno družbo.

To je jasen načrt družbene transformacije, četudi nima konkretnih ciljev, niti mejnikov doseganja. Ključno je dvoje: da vstajniki nadaljujejo z demonstracijami, da še naprej krepijo svoje ustvarjalne potenciale za transformiranje družbe z inovacijami, in da gojijo kritični vpogled vase – le tako se zavarujejo pred nevarnostjo, da se njihovi univerzalizacijski potenciali ne sprevržejo v svoje nasprotje. Vstajnikom se tako ni treba varovati pred ‘izdajalci’ in ‘plenilci’ ampak le od tega, da jim ne bi uspelo z organizacijskim prehodom ohranjati zagona pri plemenitenju podlag na katerem je nastalo.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2013

Izvirnik: http://www.sdeval.si/Objave/iVstaja-1.0.html

PrisotnostŠteje-15o-OccupyLjubljana

marec 5, 2013

Za evropsko pomlad

european spring

Naša demokracija proti njihovemu varčevanju! Poziv k akciji proti spomladanskemu vrhu EU.

“Za evropsko pomlad” je poziv k akcijam, stavkam in demonstracijam po celi Evropi 13. marca in k vseevropskim demonstracijam in ustvarjalnim akcijam v Bruslju 14. marca 2013. Usmerjen je proti evropskemu vrhu EU, kjer se bodo 14. in 15. marca zbrali voditelji s celega kontinenta, da bi ojačali odziv Evropske komisije na krizo.

Trenutni odziv gospodarskih in političnih elit Evropske unije se omejuje na težak napad na socialno državo, socialne pravice in demokracijo. To dosegajo s spodkopavanjem demokracije, ki ga predstavljajo ukrepi EU, ki vključujejo prisilno varčevanje, zahteve po globokih rezih v socialni porabi, poskuse oslabitve zakonov za zaščito dela in odvzemanje težko pridobljenih delavskih pravic.

To dogajanje je nevarno, globoko nepravično in mora biti obrnjeno v drugo smer. Medtem ko so te politike namenjene reševanju bank in velikih poslovnih družb, smo mi, velika večina, prisiljeni v plačevanje ekscesov privilegiranih.

Po celi Evropi se dogajajo stavke proti tem nepravičnim politikam. Ti boji so naši boji in zato zavračamo nasilne poskuse evropskih držav, da bi jih zatrle. Zdaj je čas za solidarnost onkraj meja in onkraj sektorjev, zato da bomo sila, ki bo ustvarila pravo demokracijo in socialno pravičnost.  Želimo zgraditi družbo, kjer bodo lahko vsi predlagali in se pogovarjali o rešitvah, ki se zelo razlikujejo od tistih, ki jih zagovarjajo in vsiljujejo elite EU.

13. marca pozivamo k akcijam, stavkam in demonstracijam po celi Evropi kot delu evropskega upora, z množično mobilizacijo 14. marca v Bruslju, ki bo usmerjena proti spomladanskemu vrhu EU. Oblastnikom bomo pokazali, da bo naše gibanje, ki nenehno raste, slej ali prej dovolj veliko, da spremeni tok dogajanja v Evropi za dobro vseh nas.

-Ukinite varčevalne pogodbe in zakone EU!

– Za ekološko tranzicijo!

– Razorožite finančne trge!

– Dolg: Ne dolgujemo, ne bomo plačali!

– Odpustite Trojko, ne ljudi!

 

Motivacijski video

euroeanspring-2

————————————————————–

FOR A EUROPEAN SPRING

Our Democracy against their austerity! – a call for action against the EU Spring Summit

‘For a European Spring’ is a call for actions, strikes and demonstrations all over Europe on the 13th of March, and for a pan-European demonstration and creative actions in the city of Brussels on the 14th of March. It is targeted at the EU Spring Summit, where leaders from across the continent will assemble on the 14th and 15 to strengthen the European Council’s response to the crisis.

The response to date from economic and political elites in the European Union amounts to a massive attack on welfare, social rights and democracy. This has been achieved by undermining democracy, reflected in EU policies including the imposition of austerity, demands for deep cuts in social spending, attempts to weaken labour laws and the roll back of hard earned labour rights.

This course of action is dangerous, profoundly unjust, and must be reversed. While these policies are designed to rescue big banks and big business, we, the vast majority, are made to pay for the excesses of the privileged.

All over Europe struggles and strikes are happening against these unjust policies. These struggles are our struggles, and we reject the violent attempts of European states to suppress them. Now is the time for solidarity across borders and sectors, to be the force to create real democracy and social justice. We are seeking to build a society where solutions, very different to those defended by the elites and imposed by the EU, can be proposed and discussed by everybody.

We call for actions, strikes and demonstrations on the 13th March across Europe as part of a week of European resistance, with a mass mobilisation on the 14th in Brussels targeting the EU Spring Summit. We will show those in power that our growing movement will, sooner or later, be strong enough to change the course of Europe in the interest of us all.

– Abolish all EU-austerity treaties and legislation!

– For an ecological Transition!

– Disarm Financial Markets!

– Debt: Don’t owe, don’t pay!

– Fire the Troika, not the people!

————————————————————–

POR UNA PRIMAVERA EUROPEA

 Nuestra democracia contra su austeridad! – una llamada a la acción contra la Cumbre de primavera de la UE

“Por una Primavera Europea” es una convocatoria a acciones, huelgas y manifestaciones en toda Europa el 13 de marzo y a una manifestación paneuropea en Bruselas el 14 de marzo. El objetivo de esta llamada es la protesta contra la Cumbre de Primavera de la UE en la que los líderes de todo el continente se reunirán el 14 y 15 de marzo para reforzar la respuesta del Consejo Europeo ante la crisis.

Las decisiones tomadas hasta la fecha por las élites económicas y políticas en la Unión Europea han resultado en un ataque devastador al estado de bienestar, a los derechos sociales y a la democracia, reflejado en las políticas de la UE que imponen la austeridad, demandan profundos recortes en el gasto social, intentan debilitar las leyes laborales y hacen retroceder los duramente ganados derechos laborales.

El curso de estas acciones es peligroso, profundamente injusto, y debe ser revertido. Mientras estas políticas están diseñadas para rescatar a los bancos y grandes empresas, nosotros, la gran mayoría, pagamos por los excesos de los privilegiados.

En toda Europa se llevan a cabo luchas y huelgas en contra de esas políticas injustas. Estas luchas son nuestras luchas, y rechazamos los violentos intentos de los estados europeos para suprimirlas. Es la hora de ser solidarios más allá de las fronteras y sectores, de ser la fuerza que crea democracia real y justicia social. Queremos construir una sociedad donde las soluciones, a diferencia de aquellas defendidas por las élites e impuestas por la UE, pueden ser propuestas y discutidas por todos.

Llamamos a acciones, huelgas y manifestaciones el 13 de marzo en toda Europa como parte de la semana de la resistencia Europea, con una movilización masiva el 14 de marzo en Bruselas dirigida a la Cumbre de primavera de la UE. Mostraremos a los que ostentan el poder que nuestro movimiento está creciendo y que será, tarde o temprano, lo suficientemente fuerte como para cambiar el curso de Europa en beneficio de todos nosotros.

– Abolición de todos los tratados de la UE que imponen austeridad!

– Por una transición ecológica!

– Desarma los mercados financieros!

– Deuda: No debemos, no pagamos!

– Despide a la Troika, no a la gente!

Prisotnostšteje-15o-OccupyLjubljana

PresenceCounts-15o-OccupyLjubljana

marec 3, 2013

Zakaj nam ne more biti zgolj nerodno za njih?

penin-oblast

Ste se kdaj vprašali, kakšna je funkcija organizacij, kot so Društvo slovenskih pisateljev, Koordinacijski odbor kulture Slovenije ali slovenski PEN? Preprosto: v nasprotju z Društvom slovenskih vaterpolskih sodnikov, denimo, je njihova naloga tudi poseganje v družbeno-politični prostor. Toda: kako dobro omenjene organizacije razumejo vlogo družbeno odgovornih intelektualcev?

Najprej je treba pogledati tisto, kar se je dogajalo dolgo pred vseslovenskimi vstajami oziroma tisto, kar se ni dogajalo: molčali so. Molčali ob izbrisanih. Molčali ob sužnjelastniškem odnosu, ki so ga bili deležni delavci. Molčali ob padcu družinskega zakonika. Predvsem pa je njihov molk – do nedavnega vzpona iz pepela – trajal zelo dolgo: molčali so celih dvajset let, ko je politična elita iz države v obetu načrtno ustvarjala državo opustošenja. Slovenski PEN se je šele nedavno spomnil, da imajo v svojih vrstah člana, ki se ne sklada z njihovim »bojem za svobodo govora«. Neverjetno: Janša je z nadzorom medijev svobodo govora zatiral že leta – kje je bil PEN do sedaj? Kje je bil DSP, da je šele konec lanskega leta organiziral javno tribuno, na kateri nas je Veno Taufer večkrat ponosno opomnil, da ima njihovo društvo »dolgo tradicijo tovrstnih tribun, saj so jih organizirali tudi konec osemdesetih let«?

Naj nam bo nerodno za njih, ker smo na tej javni tribuni celi dve uri poslušali monologe o »zgodovinskem položaju Slovencev« ne da bi vsaj eden izmed stare garde intelektualcev pomislil, da je dandanes uporabljati termin nacije in ne državljanstva skrajno nedopustno, žaljivo in izključujoče do vseh tistih državljanov, ki se ne deklarirajo kot Slovenci? Ali pa: da nihče izmed njih ni pomislil vsaj tega, da se vrednote, za katere si prizadeva vstaja, v resnici ne vpisujejo v območje nacionalnega, temveč globalnega?

Naj nam bo nerodno za njih, ker so po dvajset in več letih molka na javno tribuno vkorakali s samozavestjo odrešenikov, obenem pa s to isto samozavestjo, ki niti za hip ne podvomi vase, intelektualno monopolizirali tam nabrane civilne iniciative? Na čelo tribune so namreč postavili staro intelektualno elito, ki jo bremeni najmanj to, da je tu in tam kdo izmed njih, kadar se mu je zdelo prikladno, pokimal kakemu vodji stranke. Naj nam bo nerodno, ker ne razumejo, da zaradi teh dejstev nimajo nikakršnega razloga za samozavest?

Toda: če so ves ta čas molčali, zakaj so se oglasili ravno ob vstajah? V vstajniških gibanjih so bržkone prepoznali nekaj, kar jih je spomnilo na njihove boje izpred dvajset in več let in so – z možgani še vedno dvajset in več let v preteklosti – stopili v ospredje novih bojev, in sicer s še enim diskurzom o partizanih in domobrancih, o Trubarju in Prešernu, o kulturi in Slovencih. Toda tokrat se dogaja nekaj drugega. Tokrat se ne borimo za samostojno državo in ne za svobodo govora, za kateri smo jim – da se razumemo – hvaležni, toda moramo biti natančni: tokrat se dogaja boj za predrugačenje diskurza. Za vpeljavo novih pojmov, ki bodo pometli ne le z govorico nasilja političnih in gospodarskih elit, temveč tudi z intelektualno preživelostjo starih intelektualnih elit. Če se v javni diskurz ne bi vključili, in sicer na točno določen način – na način prevzema diskurza, bi jim grozilo, da jih mlajše generacije, željne novih zgodb, zbrišejo. V trenutku, ko njihove zgodbe več ne bi bile relevantne, kar v resnici, žalibog, več niso, pa je konec tudi njihovih bonitet. Bodimo iskreni: z nekaj izjemami, ki jih je moč prešteti na prste mizarjeve roke, so bila vsa pretekla naprezanja omenjenih organizacij usmerjena v boj za točno določeno državo, to je državo zase: za lastne ugodnosti, pozicije, štipendije in priznanja. S koncem njihovega diskurza bi bilo konec tudi »njihove države«. Prišli bi mladi in stvari naredili po svoje. Saj niste mislili, da je mlajša intelektualna generacija eksistenčno ogrožena le zaradi političnih in gospodarskih elit, kajne?

Ko beremo, da je vlada v nastajanju predlagala, da bi ponovno vzpostavljeno ministrstvo za kulturo podelili v oskrbo civilni družbi in je DSP v isti sapi (ali skoraj – brez zajetja sape) pograbil navržene drobtinice in pritekel s svojim kandidatom za ministra, to je s pisateljem Vladom Žabotom, nam ne more biti zgolj nerodno spričo njihove nepremišljene zaletavosti. Ker ta zaletavost ni nepremišljena, še manj pa je naivna. DSP in KOKS sta s svojo potezo še enkrat povsem transparentno pokazala, da delujeta zgolj v imenu osebnega interesa. Na nobeni točki se niso ustavili, da bi vlado v nastajanju problematizirali v duhu vstajniških gibanj, ki že ves čas jasno sporočajo, da so »gotovi vsi«. Niti trenutka si DSP in KOKS nista vzela, da bi pravično premislila formulacijo »ministrstvo za kulturo v oskrbi civilne družbe«, ker bržkone predpostavljata, da lahko z zaslugami za javno tribuno (»ki tradicionalno sega še v konec osemdesetih«) govorita v imenu civilne družbe. Kot je pokazala nedavna izjava Vlada Žabota, predložena UO DSP-ja, govorita celo v njeno dobro. Takole se je med drugim zapisalo Žabotu: »Če na njihov izziv ne bi reagirali, bi vladi dali priložnost za manipulacijo s civilno družbo.« S čimer je pravzaprav obrazložil, da je civilna družba preveč neumna, da bi vedela, kaj je dobro zanjo, zato sta jo omenjena dva obvarovala pred samo sabo. DSP in KOKS sicer prav te dni organizirata srečanje s civilnimi iniciativami, toda srečanje po samovoljno sprejeti odločitvi, srečanje, na katerem bodo iniciativam predložili že izdelan program pogajanja z vlado, govori o tem, da je tu na delu zgolj prazna korektnost.

Hujšega pokroviteljstva si ne bi mogli zamisliti. Predvsem zato, ker se pod tem pokroviteljstvom skriva licemerno nadaljevanje prevzema vzvodov moči iz rok vstajnikov, da bi bili še enkrat blizu korita, ko bo treba poskrbeti zase. Zato nam za DSP, KOKS in PEN ne more biti zgolj nerodno. Nerodno ti je lahko za nekoga, ki dela neumnosti, a so njegove neumnosti nepremišljene in nimajo družbenih posledic. Ne more nam biti zgolj nerodno za njih, ker ne gre samo za njih.

Civilna družba in z njo mlajša generacija bosta, v kolikor ne iznajdeta sistema za uveljavitev svojega diskurza, spet potisnjena na obrobje in cirkus – natovorjen s čudnimi, a dobro znanimi stvori iz preteklosti – se bo vrnil v mesto.

Dijana Matković, kolumna odgovorne urednice Državljanske odgovornosti, http://www.drzavljanskaodgovornost.si/dijana-matkovic-zakaj-nam-ne-more-biti-zgolj-nerodno-za-njih/

februar 23, 2013

Proti kriminalizaciji, estetizaciji in nacionalizaciji vstaje!

NIHČE-NAS-NE-PREDSTAVLJA-ZA

Zahteva vstajnikov ni nova politična stranka, ampak radikalno predrugačenje razumevanja politične participacije.

V procesu vstajniškega vrenja, ki ga zaznamujejo mnogoterost, heterogenost in nehierarhičnost, so še posebej opazni poskusi instrumentalizacije, prilaščanja in upravljanja vstaje, ki so med sabo notranje prepleteni. Po eni strani se vrstijo pokroviteljski apeli po »nenasilnih protestih«, po »mirnih in dostojanstvenih demonstracijah« in po »kulturni vstaji«. Na drugi strani smo priča pozivom k čimprejšnjem poenotenju vstajniških zahtev, v nekaterih primerih pa celo k oblikovanju stranke in naskoku na parlament. Ob tem se vstaja prepogosto poskuša zreducirati na vprašanje Slovenije in slovenskega naroda in s tem omrtvičiti njen emancipatorni potencial. Te tendence prihajajo s strani nekaterih intelektualcev, kulturnikov, umetnikov, predstavnikov civilne družbe in medijev, ki se sicer imajo za podpornike vstaje, a je za njih značilno, da bi radi določali, usmerjali, kanalizirali njen potek. Ob takšnih podpornikih, ki so popolnoma ponotranjili prepoved kakršnega koli resničnega, radikalnega, političnega upora, nasprotnikov v bistvu niti ne potrebujemo. Ob tem je treba pojasniti najmanj troje.

Prvič, ob vsakem pozivanju k nenasilju se je treba zavedati, da nenasilje ne obstaja. Nasilje je sestavni del antagonizma družbe. Država je utemeljena na nasilju – sistemskem, strukturnem, objektivnem nasilju -, ki ga potrebuje, da bi raznolikost, mnogoterost, heterogenost glasov, identitet, odnosov poenotila v eno homogeno, državljansko, nacionalno – zamišljeno, torej imaginarno! – skupnost. Sistemsko, strukturno, objektivno nasilje je tako lastno družbenim pogojem globalnega kapitalizma in se kaže v avtomatični nasilni kreaciji izključenih in pogrešljivih posameznikov, od brezdomcev, tujcev, istospolnih, manjšin, fizično in mentalno hendikepiranih, žensk, mladoletnih, predstavnikov subkultur, revnih, do brezposelnih, strukturno nezaposljivih oziroma prekernih delavcev. Dominantni sistem, ki s strukturnim produciranjem in vzdrževanjem neenakosti, izkoriščanja in nadzora, kjer imajo ljudje vrednost le še kot poceni delovna sila – to je kot blago -, podpira ustvarjanje, ohranjanje in reprodukcijo globalnega gospostva, se torej vzdržuje z nasiljem.

Subjektivno nasilje, ki se nam običajno predstavlja kot nek »izbruh«, »eksces«, »odklon« od tega »normalnega stanja«, pa je le posledica in ne vzrok državnega (sistemskega, strukturnega, objektivnega) nasilja, ki nevidno (s pomočjo ideoloških in represivnih aparatov) vzdržuje to »normalno« stanje. V resnici šele subjektivno nasilje naredi državno nasilje za vidno, ga razkrije v vsej njegovi brutalnosti. V obeh primerih torej gre za nasilje, le da je državno nasilje popolnoma normalizirano in legalizirano, medtem ko je vsako subjektivno nasilje oziroma vsaka radikalnejša gesta, ki nanj odgovarja, kriminalizirana in brutalno sankcionirana.

Natanko to se kaže tudi v procesu vstaje, kjer vstajniki (nekateri tudi mladoletni), ki jim je izkoriščevalska politika »zategovanja pasov« ukradla prihodnost in dostojanstvo, pristajajo v zaporu, so subjekti kazenskih ovadb, prisluškovanj, zasledovanj in zastraševanj, medtem ko so kriminalci, tajkuni in špekulanti ter politiki s sumom kaznivih dejanj korupcije, nepotizma in zlorabe položaja ne le na prostosti, ampak tudi na visokih položajih, s katerimi si kupujejo družbeni ugled. Zato je treba razumeti, da gre pri državnem in subjektivnem nasilju za kvalitativno različni različici nasilja, od katerih ima ena za cilj (radikalno) spremembo obstoječega stanja, druga pa ravno ohranjanje statusa quo. Sanje o revoluciji brez nasilja so natanko sanje o »revoluciji brez revolucije« (Robespierre). Po drugi strani pa je vloga državnega nasilja ravno nasprotna: gre za nasilje, katerega namen je preprečiti resnično spremembo – ves čas se mora dogajati nekaj spektakularnega, in sicer natanko zato, da se nič ne bi zares zgodilo (Žižek). Nenasilje, ki naj bi bilo nek prazni ideal »demokratične« civilizacije, tako ne obstaja. Tega ne smemo pozabiti, ko se dvigamo proti ekscesu nasilja v njegovih različnih oblikah. Pomeni, da se je ob vsaki razbiti šipi na oknu parlamenta, vsaki vrženi granitni kocki in vsakem poskusu premikanja policijske ograje treba spraševati predvsem o vzrokih za takšna dejanja, ne pa moralizirati o vandalizmu. Z nepremišljeno apriorno kriminalizacijo tovrstnih početij se pozornost nevarno preusmerja z resničnih problemov: agresivne razgradnje skupnega dobra, popolnega opustošenja socialne države in vztrajnega teptanja vrednot solidarnosti. To da so ljudje na ulicah jezni, ogorčeni in besni, torej ni vzrok, ampak posledica popolnoma zgrešenega razumevanja procesa vladanja, kjer so popolnoma odpovedale vse oblike resnične politične participacije.

Drugič, ob vsakem pozivu k poenotenju vstajnikov v politično stranko, je treba vedno na novo opozoriti, da je najbolj izpostavljeno sporočilo vstajnikov: »Nihče nas ne predstavlja!«. Kar ne pomeni le zahteve po odstopu celotne politične elite – tako »desne« kot »leve«! -, ampak predvsem radikalno problematiziranje vprašanja predstavništva in zahtevo po novih, resnično vključujočih oblikah politične participacije. In nič kaj presenetljivo ni, da tega ne samo »desni«, ampak tudi »levi« nočejo slišati. Pozivi k oblikovanju politične stranke predstavljajo poskus banalne intrumentalizacije vstaje v smeri rušenja »desnice« in redukcije vstajniškega potenciala na promoviranje interesov »levice«, ki je nespoštljiv do vstaje in njenega resnično političnega potenciala. Dokler gre za (navidezni) boj med parlamentarno »levico« in »desnico«, se politična elita počuti močno in varno, zato se združeno in brezpogojno upira emancipatornem potencialu vstaje, ki kliče po radikalnih strukturnih političnih spremembah onkraj »levice« in »desnice«. Vstaja odpira vprašanje krize dominantnega razumevanja pojma demokracije kot parlamentarne, predstavniške, zastopniške politike. »Demokratičnost« kot opozicija »totalitarizmu« je postala nek univerzalni označevalec uspešnega funkcioniranja države. Zmagoslavje demokracije se predstavlja kot zmagoslavje sistema (državnih, naddržavnih in paradržavnih) institucij, ki materializirajo suverenost ljudstva, in kot praksa političnega, ki zagotavlja politično formo pravičnosti in ekonomsko formo produkcije bogastva. Vendar ta demokracija ni razumljena kot vladavina demosa, to je ljudstva, oziroma kot odsotnost vsake vladavine. Ta demokracija je, prav nasprotno, razumljena kot forma države, kot stanje družbe in se pojavlja pod različnimi imeni: kot liberalna, parlamentarna, predstavniška demokracija. Model tako razumljene demokracije razkriva temeljni problem. Politična pluralnost in mnogoterost sta v takšni konstelaciji dojeti kot kopica »levih« in »desnih« političnih strank, ki naj bi v parlamentu »zastopale« različne interese ljudstva, politična participacija je omejena na volitve kot »praznik demokracije« (ki uzakoni vladavino preštevanja), politično enakost naj bi garantiralo pravo, vse skupaj pa naj bi poganjali ekonomski interesi in konkurenčnost. V resnici pa gre tukaj za fenomen kapitalo-parlamentarizma oziroma »preveč objektivističnega sparjenja tržne ekonomije in volilnega rituala« (Badiou), kjer se »leve« in »desne« politične stranke med sabo v bistvu ne razlikujejo, saj so kot takšne zastopnice kapitala in ne ljudi oziroma temeljne enakosti. V tem parlamentarnem fetišizmu, ki nadomešča demokracijo, so pluralna mnenja homogenizirana, vsakovrstna mnogoterost je pragmatično in utilitarno unificirana in klasificirana, dobrobit skupnega pa je podvržena dobičkonosnim in tehnokratskim interesom političnih elit. V takšni situaciji ujemanja brez ostanka med formami države in stanjem družbenih razmerij pride ravno do izginotja demosa, do ukinitve pojava ljudstva kot osnove demokracije, kot nekega principa vladavine v imenu ljudstva, a brez njega. To pa pravzaprav pomeni izginotje politike kot take, kjer so ljudje zreducirani na volivce oziroma kupce strankarskega programa, in pomeni oddaljenost od emancipatoričnega procesa vstaje, v katerem so ljudje začeli jemati svoje želje in potrebe zares in uničevati spone odtujenosti, na kateri ravno temelji kapitalistična (re)produkcija. S poudarjanjem principov samoorganizacije, nepredstavništva in nehierarhičnosti ter z izpostavljanjem svojih teles na ulicah in trgih vstajniki opominjajo, da mora biti dobrobit ljudi, in ne interesi kapitala, osnova vsake politike. Zahteva vstajnikov tako ni nova politična stranka, ki bo »naša«, ampak radikalno predrugačenje razumevanja politične participacije. Poskus estetizacije vstajniških resnično političnih zahtev predstavlja banalni poskus uzurpacije njenega emancipatoričnega potenciala in redukcije le tega na partitokratske, torej antipolitične interese, kjer je politika razumljena zgolj kot sredstvo za doseganje določenih pragmatičnih ciljev in se vzdržuje s konstantnim ustvarjanjem in reproduciranjem neenakosti.

Tretjič, vseslovenska vstaja ni in nikoli ni bila slovenska vstaja. Tisti, ki vstajo interpretirajo v izključno nacionalnem kontekstu, kot željo po ohranjanju nacionalne identitete, kot vprašanje domoljubja ali kot izraz državotvornosti, so v svoji konservativnosti zgrešili njeno bistvo. Vstajniške zahteve so univerzalne politične zahteve: radikalna enakost, dobro življenje in ubogljivo vladanje. Takšne zahteve gredo daleč onkraj nacionalnega – in vsakršnega partikularnega, identitarnega, komunitarnega – okvirja, saj se nanašajo na vsakogar oziroma na kogar koli, zadevajo virtualno vse. Mnogotere in raznolike singularne zahteve vstaje preči ravno univerzalna, emancipatorna zahteva po enakosti, ki zajema vse oziroma kogar koli in se na nobenega (posameznika, skupino) ne nanaša nič več kot na kogar koli drugega oziroma vsebuje zmožnost, da se nanaša na vse brez izjeme, brez ostanka. Vstajnikom je jasno, da Slovenija ni osamljen otok in da se v pogojih globalnega kapitalizma vstaje iz enakih razlogov – privatizacija skupnega, redukcija ljudi na blago oz. delovno silo, razgradnja vsega kar ne prinaša dobiček – dogajajo po vsej Evropi in svetu od Tunizije, Egipta in Libije … preko Grčije, Španije, Portugalske, Italije … do ZDA, Mehike in Južne Amerike … Vse te vstaje (vključujoč vseslovensko) so onkraj-nacionalne, odlikuje jih izrazita transnacionalnost, transverzalnost in solidarnost.

Gre za globalni boj med tistimi, ki so nasilno izključeni iz prostora politike, in tistimi, ki so si ta prostor nasilno uzurpirali. Če že kaj, je ta vstaja antikapitalistična, usmerjena proti kapitalizmu kot načinu oblikovanja družbe in političnim elitam, ki ga omogočajo in izvajajo. Poskusi nacionalizacije vstaje, ki se kažejo tudi skozi (navidez neškodljive) kulturne, umetniške, civilnodružbene dogodke in nagovore, ki želijo utrjevati slovensko kulturo, zgodovino in tradicijo, predstavljajo nevarne tendence, ki lahko vodijo v identitetno izključevanje in populizem. Redukcija univerzalnosti in političnosti vstaje na nacionalni, kulturni ali državotvorni kontekst – ki vedno temelji na konstituciji zaprte identitete, ki se oblikuje z izključevanjem Drugega (nedržavljana, tujca, migranta) -, je usluga tistim, ki bi vstajo radi zlorabili, kontrolirali in omejevali. Porast vpliva fašističnih, neonacističnih in nacionalističnih (domoljubnih) strank, gibanj in iniciativ v Evropi in po svetu, ki utrjujejo svoj položaj ravno na populističnem razglašanju pomembnosti ene določene identitete – nacije, jezika, kulture – to jasno pokaže. Normalizacija dojemanja fašističnih, neonacističnih in nacionalističnih (domoljubnih) tendenc je v zadnjih letih postala srhljiva. Vstaja predstavlja boj proti takšnim tendencam, vendar, ta boj ne reducira na humanitarne probleme netolerance, diskriminacije, nespoštovanja pravne države in človekovih pravic, ampak ga strukturira kot boj proti neobstoju resnične politike, to je enakosti. V vseslovenski vstaji tako ne gre za boj nekega naroda in neke kulture, ampak za razredni, antikapitalistični in antifašistični boj vsakega oziroma katerega koli naroda in vsake oziroma katere koli kulture. V emancipatornem boju ne stopijo skupaj narodi in kulture v svoji identiteti; v skupnem boju stopijo skupaj potlačeni, izkoriščani, trpeči deli vsakega naroda in vsake kulture (Žižek).

Nehajmo se sprenevedati. Ljudje so na ulicah ker so jezni, oropani in ogorčeni, ne pa zato ker so Slovenci, ker bi radi postali profesionalni politiki ali volili novo politično stranko ali zato ker bi se radi na mrazu gnetli okoli centraliziranega odra, iz katerega v obliki enosmernega monologa prihajajo različna sporočila.

Ob tem zelo dobro razumejo, da njihovo blaginjo ne ogrožajo tujci, drugi in drugačni, ampak ideologija globalnega kapitalizma, ki jo zastopa politična elita, tako »leva« kot »desna«. Na vstajah so, ker so odkrili svojo moč, moč političnega mišljenja in delovanja. Ker so razumeli, da politika v svojem bistvu ne more biti reprezentirana – lahko se le udejanja, preverja in prakticira, resnična politika kot živa ideja radikalne enakosti je po svojem bistvu nepredstavniška -, zahtevajo radikalno predrugačenje razumevanja politike. Ker politiko razumejo kot grajenje moči tistih, ki niso nič bolj upravičeni da vladajo, kot da so vladani, in kot vero v moč vsakogar oziroma kogar koli, aktivno snujejo nove, vključujoče, onkraj-parlamentarne oblike politične participacije, ki so onkraj konceptov vladanja in delitve oblasti. Vstaja je odprla tisto škandalozno plat politike, ki se kaže kot odsotnost vsake vladavine, kot ustvarjanje an arche situacije. In škandalozno plat demokracije, kjer so ljudje svojo vlogo (vladavina ljudstva) vzeli zares. In tega se najbolj bojijo vsi tisti ki bi hoteli le vladati. Tako profesionalni politiki (»levi« in »desni«) kot profesionalni revolucionarji ali predstavniki civilne družbe, ki proteste razumejo kot naskok na oblast. Vendar je glas vstaje mnogoter, heterogen in vedno močnejši. Poskusi njene depolitizacije in odrekanje njenega emancipatornega potenciala, ki se kaže kot nenehno odkrivanje možnosti nemožnega, kot večno premikanje mej možnega oziroma še ne možnega bodo vedno razumljeni kot problematični. Razglašanje možnosti emancipacijske politike in radikalne enakosti tako ostaja poglavitni cilj in smoter vstaje še posebej ob dejstvu, da so zgodovinsko gledano vse pravice bile priborjene in ne dodeljene.

Lana Zdravković

PrisotnostSteje-15o-OccupyLjubljana, 18. februar 2013

februar 9, 2013

Civilna družba in odprti prostor

opsin-CD

Protestnikov in protestnic ne more in nima legitimnosti nihče predstavljati. Vsak predstavlja sebe in le v sodelovanju z ostalimi posamezniki tvori ODPRTI PROSTOR SLOVENIJE, in le znotraj njega lahko pride do artikulacije problemov in zahtev protestnikov in protestnic ter ustvarjanja alternativnih praks vsakdanjega življenja. Protestniki in protestnice bodo vzpostavljali ta ODPRTI PROSTOR SLOVENIJE po principu ljudskih skupščin z uporabo bazičnih načinov pogovarjanja na horizontalnem nivoju, brez vodij, brez „režiserjev in scenaristov”, ideologov.

Pojem odprti prostor ni preprost pojem, da ne bo pomote, je zelo kompleksna materija, ki se nenehno giblje in razvija. Odprti prostor ne pomeni zaokrožanja, ne pomeni organiziranja, organizacij ali karkoli podobnega.

Odprti prostor, če ga definiramo v njegovem bistvu, pomeni to, da se srečujejo posamezniki, ki so OPEN MIND (odprti za razmišljanja drugih posameznikov, s katerimi prihajajo v družbene interakcije in na ta način gradijo samo družbo) in ki razmišljajo OUT OF THE BOX.

Kaj je razmišljanje OUT OF THE BOX?

Out of the box oziroma “izven škatle” pomeni preprosto to, da razmišljaš samostojno, nekonformno (da se v svojem razmišljanju ne podrejaš razmišljanju drugega in si se zaradi lastnega interesa pripravljen odrekati lastni misli) a si obenem odprt (OPEN MIND) za razmišljanja posameznika, s katerim prihajaš v družbeno interakcijo, kar pomeni, da odtlej gradita neko novo zavest, kolektivno zavest, kolektivno razmišljanje, ki je nadgradnja vajinih subjektivnih razmišljanj in dognanj.

Po domače rečeno, VEČ GLAV VEČ VE, toda več glav lahko da VEČ ZNANJA, do ZAVEDANJA pride le tako, da si dopustijo razmišljati in da drug drugega v tem ne omejujejo, pač pa spodbujajo.

Ko se dve osebi soočata z odločitvijo, je normalen odziv konfrontacija.

Prav vsak brani svoje mnenje s ciljem prepričati nasprotnika, dokler eno mnenje ne prevlada ali je dosežen kompromis.

Na drugi strani, je cilj kolektivnega razmišljanja v grajenju. Dve osebi z različnima mnenjima delujeta skupaj z namenom izgraditi nekaj novega.

Breme torej ni na moji ideji ali tvoji, ampak je smisel, da dve zamisli skupaj ustvarita nekaj novega, nekaj kar se ne da predvideti vnaprej.

Ta usmeritev zahteva od nas aktivno poslušanje in ne zgolj priprave odziva na slišano.

_______________________

To je možno zagotoviti le preko vzpostavitve in ohranjanja odprtega prostora kot takega, ki pa lahko obstaja le dotlej, dokler se na njem srečujemo ljudje kot posamezniki in tudi govorimo kot posamezniki v svojem imenu, ne pa v imenu nekih družbenih struktur oziroma organizacij.

Osnovni smisel pa vsekakor vidimo v ODPIRANJU teh PROSTOROV, ki so vedno znova soočeni s poskusi PRISVAJANJA. Ta SKUPNI PROSTOR mora vedno biti ODPRT, da je vedno na razpolago vsakemu posamezniku, da vanj vstopa neovirano in nevodeno spregovori o svojih vsakdanjih dilemah, življenjskih zgodbah, predlogih, rešitvah in se v njem povezuje z drugimi posamezniki in na ta način soustvarja skupnostno.

Ne potrebujemo novih političnih strank. Potrebujemo močno civilno družbo, ki bo služila kot izjemno močan korektiv v smislu nadzora nad vsakokratno politično oblastjo. Potrebujemo civilno družbo, ki ne prosi, se ne udinja, se ne pogaja,……..AMPAK ZAHTEVA od vsakokratne politične oblasti, da uresničuje legitimne zahteve ljudstva.

Civilna družba mora biti sposobna v širši družbeni sferi detektirati, kaj so legitimna pričakovanja in zahteve ljudstva. Do tega spoznanja lahko pride ravno preko ljudskih skupščin, ki morajo nenehno zagotavljati odprti prostor vsakemu posamezniku.

PrisotnostŠteje-150-OccupyLjubljana